|
Filmski nadaljevanki Gospodar Prstanov in Harry Potter sta tako filmska kot sociološka fenomena. Še toliko bolj, ker nastopata v paru, ker sta oba narejena po izjemno branih in prodajanih literarnih predlogah, ker sta se kot filma pojavila praktično hkrati in ker vse kaže na to, da bosta na tak ali drugačen način hočeš nočeš še nekaj časa prisotna v naši filmski zavesti. Osnovni razlog, da sta nastala v istem času, je nesluten razvoj računalniške tehnologije. Ta je lahko končno prepričljivo predstavila fantazijske svetove, ki sta jih v svojih literarnih delih razvila J. K. Rowling in J. R. R. Tolkien. Z drugimi besedami; v vizualnem smislu bi ti nadaljevanki na veliko platno le s težavo spravili še deset ali celo pet let nazaj. Zato je tudi večina knjig, ki so izšle in še izhajajo v povezavi z Gospodarjem Prstanov in Harryjem Potterjem, povezana z dogodki iz zakulisja snemanja, z razlago uporabe posebnih učinkov itn. Dušan Rutar in Mitja Reichenberg, ta hiperaktivni kreativni tandem, ki jima je Gospodar Harry po lanskih Sobi za paniko in Hannibalu tretji skupni knjižni projekt, sta se odločila za drugačen pristop. Rutar, filozof in psihoanalitik, se je z mislijo na Gospodarja Prstanov in Harryja Potterja poglobil v naravo magičnega in njeno zgodovino ter se na njemu svojstven način spoprijel z vprašanjem, kako bi bilo, če bi bil boj med dobrim in zlim v teh filmih mišljen kar se da resno, ne pa predvsem komercialno. Reichenberg, filmski skladatelj, pa je ob glasbenih partiturah za ta dva filmska projekta skozi nekaj drugih primerov (npr. Psycho, Stvor, Muha, Stigmata, Hannibal itn.) na svoj način osvetlil zgodovino filmske glasbe. Gospodar Harry je knjiga, po branju katere boste te fantazijske filme gledali precej drugače.
 |
