|
Slovenski Harry Potter?
Moj nečak in sestrična (stara devet in dvanajst let) sta kar naprej jamrala, da v knjižnici ne moreta priti do knjige Izginjevalec čarovnic, ki da je ves čas izposojena. Pa sem sem sklenila žrtvovati dve veliki pici (toliko približno je cena knjige) in otrokoma narediti veselje. Seveda me je na poti iz knjigarne premamil firbec in sem knjigo odprla.
Da je ne bi! Zgodba me je pritegnila, kot da sem tudi sama še frklja, ki veruje v čarovnice, čudeže in podobne reči. Brez heca: tako napete zgodbe nisem brala, odkar mi je sestrična vsilila Harryja Potterja. S to razliko, da je Izginjevalec čarovnic mnogo zabavnejša, duhovitejša knjiga. Pa tudi, hvala bogu, precej manj debela.
Bere pa se sto na uro! Podobno kot mali Nejc sem si v šoli tudi jaz pogosto predstavljala, da je učiteljica pred tablo v resnici čarovnica. In da so čarovnice vse, ki se v odmorih zbirajo v zbornici. In da otroke spreminjajo v obrabljene zobne ščetke, polomljene igrače, počene okvire za slike. Tudi jaz sem se spraševala: Kaj storiti? No, sedemletni Nejc je našel odgovor: Treba jih je izginiti!
Toda izginjanje čarovnic je silno nevarna reč ... Kljub temu se po vseh mogočih zapletih zgodba konča tako, kot je treba: naš junak izgine pravo krdelo čarovnic in osvobodi kar nekaj začaranih otrok. Na poseben način osvobodi tudi bralca.
Res prijetna knjiga za otroke in njihove starše. Prej ali slej bodo po njej posneli film in zvlekli v kinodvorane milijon ljudi. Stoprocentno!
 |
