|
Pariz, pozimi leta 1981 - stanovala sem v Fondation Emile et Louise Deutsch de la Meurthe, ki z bulvarja Jourdan s številnimi stolpiči na hišah in s cerkvijo v gotskem slogu daje vtis starega nemškega mesteca, kakršne sem kot otrok gradila iz miniaturnih modelčkov. V zgornjih prostorih cerkve je v les obita knjižnica, v njej nekaj zbirk poezije, med njimi knjiga pesmi Blaisa Cendrarsa. Te zime v Parizu, ko se na Filmskem in video oddelku zaradi štrajka cel semester ni dalo početi kaj drugega kot gledati filme, se je zame začelo pustolovsko fantastično potovanje z Blaisom Cendrarsom, katero se teh dvajset let pravzaprav ni nikoli prekinilo.
Z Mišje gore, Montsouris, enega od pariških gričev, sem odhajala na pohode proti Montparnassu, Montmartru ali pa na trg pred cerkvijo Notre Dame, kjer se za Blaisa Cendrarsa začenja cesta, ki pelje čez severno Francijo do Atlantika in potem vse do Brazilije. In vidim ga, kako seda v športni alfa romeo, potem ko je prtljažnik napolnil s knjigami in rokopisi, kako šofira s svojo edino roko, saj je desnico izgubil kot vojak tujske legije v prvi svetovni vojni, se ustavlja na poti, si dela zapiske. In potem v Provansi, veliko let pozneje, med eksotičnim rastlinjem in živalmi, ki jih je prinesel iz Afrike, Polinezije, Južne Amerike na remingtonu piše romane, reportaže, novele, biografije.
Blaise Cendrars, neutrudni raziskovalec življenja v vseh njegovih oblikah, ritmih, barvah in okusih, pesnik, filmar, človek neštetih poklicev, prijatelj umetnikov, me vedno znova navdušuje, pa naj piše o lebdenju svetnikov ali o črnskih pravljicah za otroke belcev, odkritju zlata v Kaliforniji ali deviškem pragozdu ob Amazonki, ruski revoluciji ali množicah na cestah New Yorka.
Sredi devetdestih, ko sem se vrnila v Fondation Emile et Louise Deutsch de la Meurthe in s študenti slovenščine na INALCO prevedla Prozo Transsibirca in male Ivane Francoske, sem opazila povečanje zanimanja zanj, številne izdaje njegovih del v različnih jezikih. Na pragu novega stoletja, ko Blaisa Cendrarsa že štirideset let ni več med nami in ko je njegova poezija še vedno tako mlada, jo iz rok Aleša Bergerja s to knjigo dobivamo končno tudi Slovenci.
Vedno znova se vračam v Pariz, vedno znova se vračam k Blaisu Cendrarsu. In zdaj, ko pred notranjimi očmi gledam snežno belo kupolo Sacré Coeur, lahko tudi sama rečem: "Povej, Blaise, sva že daleč od Montmartra?"
 |
