|
HOMMAGE
Indijcem prihaja. Ne, ni od mrtvih vstala mati Tereza. Niti niso Pakistana zgazili z atomskimi bombami. Zgodilo se je nekaj precej bolj prelomnega in triumfalnega: avtorske pravice na poezijo Rabindrantha Tagoreja, indijskega Nobelovca (1913) in literarnega Boga, ki je Indijcem več kot Angležem Shakespeare, so nedavno končno potekle. Juhej! Tagorejevi dediči - specifično, univerza Visva Bharati - se zdaj lahko slikajo. Njegova poezija je prešla v javno domeno. Hja, postala je last ljudstva, nacije, mas, vseh, kogarkoli. Zmaga! Vsi so si oddahnili, predvsem pevci, ki so morali na odobritve muhastega dediča čakati zelo dolgo. Zdaj je tega konec - Tagorejeve pesmi bodo lahko uglasbljali in prepevali po mili volji. Mirno. Brez problema. Brez strahu. In brezplačno. Konec je pritiskov. Konec je skrivanja. Vsekakor, fani so Tagorejev glas ponesli daleč. In dediči so s tem mastno zaslužili - zdaj je čas, da s Tagorejem zaslužijo tudi fani, četudi šele 60 let po njegovi smrti. Če bi bili Indijci Slovenci, bi s Prešernom služili kot psi. Samo pomislite, četrtina vseh pesmi, ki so jih leta 2000 prodali na kasetah, posnetih v bengalščini, je bila Tagorejevih! In huh, na razpolago jih imajo okrog 2.300, zato ni nobenega dvoma, da bo biznis cvetel kot še nikoli. Neki kalkutski založnik je celo zagrozil, da bo naredil samomor, če bo vlada avtorske pravice podaljšala oz. univerzi Visva Bharati obnovila koncesijo. Ni je, toda kot je očitno, je bila stvar resna. Smrtno resna.
Kul, ne - zdaj lahko Tagoreja vsi Indijci mirno pojejo, citirajo, recitirajo in re-citirajo. In ne le Indijci - tudi mi. In Američani. Ironično, ko je Indijo nepopisno razveselil iztek avtorskih pravic na Tagorejevo poezijo, je Ameriko za hip ali dva razjezila kršitev avtorskih pravic. Bolje rečeno - spet so nekoga obtožili, da je plagiator. Da je kopiral delo nekoga drugega. Jasno, ni šlo za malo ribo. Kot je razkril Fred Barnes, kolumnist in izvršni urednik revije Weekly Standard, je plagiat tokrat zagrešil nihče drug kot Stephen Ambrose, legendarni, zelo popularni zgodovinar, pojem sodobnega zgodovinopisja, profesor emeritus univerze New Orleans, avtor mnogih bestsellerjev, med drugim tudi knjige Band of Brothers, ki jo je nedavno za potrebe mamutske TV-ekranizacije produciral Steven Spielberg. In kaj je storil Ambrose? V svoji novi knjigi The Wild Blue je plonkal knjigo The Wings of Morning, ki jo je leta 1995 objavil zgodovinar Thomas Childers. Obe knjigi sta bajali o isti stvari: o pilotih bombnikov iz časov II. svetovne vojne. Podnaslov prve knjige se glasi: Možje in fantje, ki so z B-24 leteli nad Nemčijo. Podnaslov druge pa: Zgodba o zadnjem ameriškem bombniku, ki je bil med II. svetovno vojno sestreljen nad Nemčijo. Okej, Ambrose je v opombah sicer navedel Childersa in njegovo knjigo, toda pri samih citatih tega ni posebej navedel, ampak je preprosto prepisoval. Cele pasuse. Tako rekoč dobesedno. Brez navednic. Citiral je, ne da bi povedal, da citira. Z eno besedo, ni ravno ustvaril vtisa, da gre za citat - da gre za citat, je vedel le Childers. In seveda, da gre za citat, so vedeli tudi vsi njegovi fani oz. vsi oni, ki so njegovo knjigo brali s fanatično zavzetostjo in pozornostjo, recimo Fred Barnes. Zgodba - senzacija!, škandal! - je kakopak takoj pljusknila v vse ameriške medije, tudi v New York Times in podobne gigante. Reč je bila urgentna. Stephen Ambrose je nekaj časa molčal, potem pa je priznal: ja, nekatere stavke in fraze sem prekopiral. »Dr. Childers ima prav. Storil sem napako. Žal mi je. V naslednjih izdajah te knjige bom napako popravil.« Šur, Childers je opravičilo sprejel, rekoč: »To cenim.«
Nobene vojne torej. Nobene tožbe. Niti kake posebne hude krvi ni bilo ali pa kakega obmetavanja, zmerjanja ali česa podobnega. Spor sta - na veliko razočaranje vseh - rešila gentlemansko. Kar nas pripelje do jasnega sklepa: pri pisanju so citati čisto nekaj drugega kot pri filmih. Hočem reči, filmarji imajo v primerjavi s pisci blazno prednost. Mirno lahko citirajo, kar se jim zljubi, bodisi repliko, frazo, kader ali pa prizor, ne da bi repliko, frazo, kader ali pa prizor dali med navednice. Ne da bi povedali, da citirajo - in seveda, ne da bi povedali, koga citirajo. Da gre za citat, običajno vedo le avtor, ki ga citirajo, in avtorjevi fani oz. vsi tisti, ki so njegov film videli in si ga relativno dobro zapomnili. Filmskemu citatu brez navednic so našli celo izraz - hommage. Tega v literaturi ni.
 |
