|
MED PUŠČAVO IN PUŠČAVO
Nisem ravno fatalist, ampak tega, da najboljšo reklamo za novi prevod Ryszarda Kapuścińskega v slovenščino, knjigo Ebenovina, dela kar resničnost sama, ne morem biti tako vesel, kot bi se uredniku knjige spodobilo. Kapuściński namreč piše o tem, kako Afričani od rojstva do smrti prebivajo na prvi bojni črti, in pogled na časopisne strani, namenjene mednarodnim dogodkom, nam to vselej znova potrdi. Ne razumete, kaj (in zakaj) se dogaja v Liberiji? Preberite si Ebenovino, vsaj od strani 253 do strani 284, in razumeli boste.
Na teh straneh namreč Kapuściński opisuje svoje dni v tej deželi (že na letališču so mu pobrali dokumente, na hotelski postelji je mrgolelo ščurkov, gostilna je premogla eno samo jed, edini državni bankovec je bil vreden približno pet ameriških centov …) in mimogrede pove še, kako je Liberija nastala: leta 1821 so se Američani navdušili, da bi svoje osvobojene sužnje naselili nazaj v Afriko in jim tako popravili krivice. Predstavnik ameriške kolonizacijske družbe je plemenskemu poglavarju nastavil pištolo na glavo in ga prepričal, da je za nekaj steklenih biserov prodal svoje ozemlje.
V Afriko vrnjeni nekdanji sužnji so se hitro znašli: čeprav jih je bilo manj kot odstotek prebivalstva, so nemudoma uvedli njim edini znan družbeni sistem, torej suženjstvo, le da so si prihranili doslej njim neznano vlogo, vlogo lastnika. In lastništvo, kot je običaj, dedovali iz roda v rod. Ko je Liga narodov pričela protestirati proti ohranjanju sužnjelastništva v dvajsetem stoletju, so razmere pred tujim pogledom malce zakrinkali - napočilo je obdobje enostrankarske demokracije. Edino stranko so Liberijci ustanovili leto pred Leninovim rojstvom.
Za spremembo režima je pred triindvajsetimi leti poskrbelo sedemnajst vojakov, ki so vdrli predsedniku v palačo, mu iztrgali čreva in jih vrgli psom. Vodja teh vojakov Samuel Doe je postal novi predsednik, pobil vse Amerikanoliberijce na vodstvenih položajih in jih zamenjal s pripadniki svojega malega džungelskega plemena. Njega je deset let kasneje napadlo šestdeset vojakov pod vodstvom sedanjega predsednika Charlesa Taylorja, ki je tudi preživel nekaj časa v ZDA, a ko je tam prišel v ječo, je pobegnil in se vrnil v Afriko.
Doe si je predstavljal, da bo nemire zlahka ustavil, in se je kar sam zapeljal med upornike. Na video posneto mučenje do izkrvavitve je postalo stalni zabavni program v tistih barih, ki premorejo videorekorder. Različne frakcije liberijske vojske so v vsesplošni zmedi zasedle različne kraje po deželi in se pričele boriti med seboj, kar traja še danes.
Vse pisanje, ne le potopisje, ne le leposlovje, je mogoče na grobo razdeliti v dve skupini. Nekateri pisci opisujejo stvari, ki so jih videli z lastnimi očmi. Drugi na novo pišejo o tem, kar so prebrali. Nekateri tako preberejo, kot pogledajo. Kapuściński sodi k slednjim. Ne le, da zna pisati zelo dobro, česar se je v veliki meri naučil ob branju, tudi sam odide v središče težav. Po lastnem štetju je bil udeležen v kakih tridesetih vojnah in revolucijah. Še pri sedemdesetih je preživel nekaj mesecev pri plemenu sredi Sahare. Vsak dan v letu ga vabijo predavat na štiri svetovne univerze, vendar raje potuje po krajih, kjer je večina ljudi nepismenih.
Kapuściński bi bil presenečen, če bi izvedel, kako je nek slovenski recenzent sklenil premislek o njegovi Ebenovini: "Knjiga s fatalnim učinkom: ko jo prebereš, ne pomisliš več, da bi kdaj kot turist odšel v Afriko." Človek njegovega kova pomisli ravno nasprotno: iti je treba tja, kjer je vse zelo drugače kot doma. (In brati knjige, ki nam ne pripovedujejo tistega, kar že vemo.) Kapuściński se vselej znova vrača tja, kjer naravno puščavo dopolnjuje puščava družbene ureditve: kjer ima zelo malo ljudi zelo veliko, zelo veliko ljudi pa zelo malo. To pa navsezadnje ni več tako zelo drugače kot doma. Čeprav ne prinaša kakega občutka domačnosti.
Pripis: Ko smo že pri afriški eksotiki: prihodnje leto namerava Cankarjev dom, po vzoru letošnje uspešne Avstralske pomladi, prirediti mesec kulture zahodne Afrike. Natisnjeni bosta knjiga proze ene osrednjih afriških pisateljic in izbor dela enega največjih pesnikov. Oba sta se ob vabilu, naj se ob tej priliki oglasita v Sloveniji, odzvala zelo podobno: "Slovenija? Seveda prideva. Slovenija? Zelo zanimivo … Zelo eksotično!"
 |
