|
ZLATI ČASI
Ko je Hitler leta 1939 napadel Poljsko, se je Hollywood kopal v zlati dobi, v času, ki je dal mnoge klasike. Ne pozabite, da je leta 1939 nastala serija filmov, ki so še danes zelo popularni, še več – sinonim za film. V vrtincu ... Čarovnik iz Oza ... Ninočka ... Poštna kočija ... Viharni vrh ... Mr. Smith v senatu ... Destry spet jezdi. Hja, to je bil čas, ko je bil Hollywood v vrhunski formi. Le zakaj ne? Hollywood je bil enajsta največja ameriška industrija, vsako leto je na trg butnil 400, 500 filmov, vsak teden je te filme prišlo gledat 50 milijonov ljudi, v Atlanti, na premieri filma V vrtincu, se je zbralo milijon ljudi in Louis B. Mayer, veliki šef studia MGM, ki ni nikoli vedel, kdaj se je rodil in kako mu je bilo v resnici ime, je postal že leta 1937 najbolje plačani Američan. Ne, nobenega razloga ni bilo, da se Hollywood ne bi počutil dobro. To je bil pač čas, ko je bil Hollywood povsod. "Hollywoodu si se lahko izognil le tako, da si živel v Hollywoodu," je rekel komponist Igor Stravinsky, ki ni bil anomalija. Hollywood je bil tedaj poln artistov, ki so se jemali zelo resno, smrtno resno, niso pa se mogli upreti temu soncu, tej klimi, tem pomarančam, temu avokadu in temu hitremu denarju. Hollywood so tedaj – jasno, kot scenaristi – redno obletavali elitni pisatelji a la William Faulkner, Robert Sherwood, Scott Fitzgerald, Ben Hecht, Aldous Huxley, Dorothy Parker, Bertolt Brecht, Maurice Maeterlinck in Nathanael West, ki je natanko leta 1939 objavil Blišč in bedo Hollywooda (The Day of the Locust), roman o napol apokaliptičnem propadu Hollywooda, in ki je s pisanjem scenarijev v enem mesecu zaslužil več kot z vsemi svojimi romani skupaj. Naslednje leto se je ubil v prometni nesreči. V Hollywoodu si bil vedno bližje smrti kot slavi, pa čeprav se je pogosto zdelo, da med obema ni razlike – obe, smrt in slava, sta potrebovali ostre dialoge, ki so jih pisali ljudje v pidžamah. Hollywood tedaj še ni potreboval supermarketa. Iskreno rečeno, Hollywood ni več potreboval nikogar – leta 1939 so namreč končno odprli mamutski akvadukt, ki je vodo iz Kolorada speljal v Los Angeles. Hollywood je s tem postal imperij zase, absolutna monarhija, ki je svetu pošiljala le še svoje slike. Evropski diktatorji – Hitler, Mussolini, Stalin, Franco – so bili daleč, kar pa ne pomeni, da je bil Hollywood antifašistično gibanje. Prej narobe, Harry Cohn, šef studia Columbia, je bil velik fan Mussolinija, ki mu je pripel celo odlikovanje, red zaslug za narod. In bolj ko se je Evropa pogrezala v vojno, bolj so se artisti – režiserji, producenti, igralci, komponisti – stekali v Hollywood. V Londonu so imeli še občutek krivde – v Hollywoodu je občutek krivde izginil. Walt Disney, še en fan evropskih diktatur, je vedel, zakaj je leta 1940 svoj klasični videospot o evoluciji naslovil Fantasia.
V "Egipčanskem kinu", ki ga je na hollywoodskem bulvarju postavil veliki showman Sid Grauman, nekdanji prodajalec časopisov, so se vrtele bombastične premiere, polne zvezd, žarometov, limuzinskega popa in dekadentnega glamurja. Ljudem se je vrtelo v glavi. Zdelo se jim je, da živijo v raju. Malce je bilo krivo sonce, malce so bile krive hitre slave, malce je bila kriva popolna odrezanost od sveta in zgodovine in malce je bilo krivo življenje v mestu, ki je stalo sredi puščave, kot greh, kot izziv Bogu, ki ima s puščavami že v principu drugačne načrte. Vsi, vključno s cipami, hazarderji, kaskaderji, imigranti, migranti, plutokrati, brezposelnimi komiki in h'woodskimi magnati, ki so se bali sprememb, novih tehnologij, zvoka in barv, so živeli v nekaki vročici, v pričakovanju kataklizme, v apokaliptičnem stresu: vedno so imeli občutek, da bo jutri že vsega konec. In pogosto je bilo naslednji dan res vsega konec. Los Angeles – ali El Pueblo de Nuestra Senora la Reina de los Angeles de Porciuncula, kot so tej puščavski lokaciji nekoč rekli španski misijonarji – je bil pač tako mesto: saj veste, film je propadel ... človek je bankrotiral ... slava je šla ... ali pa sploh ni prišla. Stvari so se dogajale čez noč, včasih kruto, včasih groteskno, toda osebne katastrofe so bile tu vedno v popolni rimi z naravnimi katastrofami, ki so prišle ali pa ne. Potresi, požari, peščeni viharji. No, običajno niso prišli, toda ves čas so bili v zraku. In pod kožo. Skrbeli so za ekstazo, za adrenalin, za tesnobo, za strah, za aroganco in za občutek, da tisti, ki niso tam, nekaj zamujajo. Hollywood je veliko obljubljal. Vedno. Mnogim se je zdel kot izpolnitev prerokbe. V resnici je bil prerokba, ki je izpolnjevala samo sebe. Vedno. Hollywood je bil tedaj le kolekcija ljudi, ki so bili prepričani, da vidijo skozi ljudi, skozi nacijo, skozi Ameriko ... da vedo, kaj hočejo in kaj potrebujejo množice. “Prst so imeli na pulzu Amerike,” kot je rekel producent Irving Thalberg, h'woodski wunderkind, ki je mislil, da Pariz leži ob morju, ter podcenil zvok ("Zvočni filmi so le modna muha") in film V vrtincu ("Noben film o državljanski vojni ni prislužil niti pare"), toda ko se je ubil v letalski nesreči, ni bilo nobenega dvoma, da je umrl mučeniški vizionar.
 |
