|
IGGY IN PEACHES
The Stooges so bili velik in pomemben bend. Ne le glasbeno, pač pa tudi kulturno. Bili so nezavedni krik generacije, ki je odrasla zbegana med seksualno revolucijo, klanjem vietnamske vojne, političnimi protesti in hladno vojno. Lačni, hitri in pobesneli The Stooges so bili punk, preden je izraz punk postal del glasbenega besednjaka. Toda bili so tudi blues, soul in rock. Preprosto, bili so sijajen bend, katerega kariera je zabredla v najbolj bedasto zanko rock'n'rolla. Namreč, raztreščili so se zaradi prevelike količine mamil. Od zadnjega nastopa skupine v Detroitu, junija 1973, Iggy Pop ni igral s soustanoviteljema benda bratoma Asheton vse do letošnjega leta, ko so začeli nastopati na izbranih ameriških festivalih. Zdaj pa je na novem albumu z njimi posnel štiri skladbe. Sijajna ideja, toda realizacija ne dohaja slovesa. Obujati stare tolpe je tvegano in v takšnih poskusih glasbeniki načeloma bežijo od snemanja novega gradiva. Denimo, Sex Pistols le igrajo v živo, Velvet Underground so tudi samo nastopali v živo. Dobro jih je slišati z bendom The Stooges skupaj, čeprav rezultati niso navdušujoči. Album Skull Ring je Iggy Pop zastavil ambiciozno kot skupek sodelovanj z različnimi skupinami in izvajalci, ki ga spremljajo. Že spet odlična zamisel, saj je v zadnjih nekaj letih Iggy Pop ponudil svoje najboljše izvedbe prav pri sodelovanju z drugimi glasbeniki. Na prvem mestu je zagotovo skladba Aisha, ki jo je posnel z ansamblom Death in Vegas, niso pa daleč sodelovanja z Bregovićem, zasedbo Medeski, Martin & Wood na albumu Avenue B ... Drugje je na posnetkih delovalo, kot da se Iggy ne razživi, da ga glasba ne navdihuje najbolj, mogoče celo, da mu je dolgčas iti vedno znova skozi ene in iste obrazce. Album Skull Ring je narejen po principu Iggy & friends. Med le-temi pa najdemo The Stooges, The Trolls, ki jih vodi kitarist iz Whitey Kirst in so pravzaprav ena od Iggyjevih bivših spremljevalnih zasedb. Potem so tu Green Day, Peaches in presenetljivo Sum 41, s katerimi Iggy poje skladbo, ki se začne z verzom: I'm the Kid that nobody knows. "Mulec", bog pomagaj, tip jih bo kmalu imel šestdeset. Neumno. Pozitivno presenečenje albuma je Iggyjevo sodelovanje s Peaches, ki je ne le najboljše na albumu, temveč predstavlja tudi nekaj najboljšega, kar je Iggy Pop posnel v zadnjem desetletju. Zaradi preseganja šablon in zvočne izzivalnosti tvorita skladbi Rock Show in Motor Inn, kjer se jim pridruži še Feedom, srce tega albuma in sta vse tisto, kar mora biti rock'n'roll v izvedbi Iggyja Popa - udaren, divji in nebrzdan. Vokalno izvedbi primerjamo z Iggyjevo zlato dobo. Skupne vibracije, ki si jih delita Iggy Pop in Peaches so odlične tudi na albumu Fatherfucker, drugi stvaritvi te kontroverzne ameriške izvajalke, ki ne dela razlik med fanti in puncami. Skladba Kick It je besna viža v slogu Jon Spencer Blues Explosion, je briljanten duet, ki električno podžiga mesnato plat rock'n'rolla. Čeprav večinoma minimalistično elektronski, je album Fatherfucker prepojen z duhom rock'n'roll provokacije. Izrazito nabit s seksualnostjo, feministično seksističen, ateističen, blasfemičen, pornografski, erotičen, krvav in sluzast, a v svoji formi vendarle pop in produkcijsko prečiščen, album Fatherfucker skače iz povprečja zaradi svoje individualnosti. Zares pristno divje. Tako kot so bili nekoč The Stooges.
 |
