|
HOLLYWOOD ‘41
Ko je prišel na oblast Hitler, so začeli filmarji množično bežati - v Ameriko. In ko so vsi ti evropski geniji, vsi ti evropski avtorji, vsi ti evropski umetniki dospeli v Hollywood, so se takoj prilagodili. Mhm, takoj so se asimilirali. Tudi kreativno. Delali so tisto, kar so jim rekli, da naj delajo. In trudili so se, da bi čim bolj zvesto in čim bolj efektno izpolnili pričakovanja svojih delodajalcev. Vklopili so se v sistem, v filmsko industrijo, ki jim je jamčila varnost. Hoteli so ji služiti. Hoteli so služiti državi, ki jih je sprejela. Hoteli so služiti Hollywoodu, ki jih je bogato nagrajeval. Hoteli so biti nepogrešljivi delavci. Bali so se brezposelnosti, bali so se eksistencialne negotovosti, bali so se nemilosti, bali so se neuspeha – bali so se, da bi morali nazaj, v Nemčijo. Bili so korektni, oportunistični – niso hoteli izstopati. Niti se niso hoteli preveč izpostavljati. Kje neki! Niso hoteli izzivati ksenofobije, antisemitizma in podobnih sovražnosti. Sprejeli so igro. Obnašali so se po ameriško. Še več, hoteli so biti Američani. Konstruktivni. Bolj ameriški od Američanov. O ameriškem snu so posneli najlepše filme. Gradili so Ameriko. Varnosti so dali prednost pred kreativno svobodo. Le zakaj ne? Tu si lahko pobral milijone, edina konkurenca pa so bili idioti. Le redki so težili. Bertoltu Brechtu se je zdel Los Angeles kot pekel zunaj časa: »To je Tahiti v metropolitanski obliki. Počutim se kot Frančišek Asiški v akvariju, kot Lenin v Praterju (ali na Oktoberfestu), kot krizantema v premogovniku.« Paralelni svet: nore misli, sadje brez vonja, kruh brez okusa, draga voda, hiše kot garaže, procesije avtomobilov, srečni ljudje = pekel.
Hja, le redki niso vedeli, koliko je ura. Sloviti komponist Arnold Schoenberg, ki se je v Ameriko zatekel takoj po vzponu Adolfa Hitlerja in prvo službo našel na Malkinovem konzervatoriju v Bostonu, kjer se za njegova predavanja ni prijavil niti en študent, se je leta 1935 preselil v Los Angeles (UCLA). Ko ga je mogočni Irving Thalberg povabil, da bi za film Dobra zemlja (1937) napisal glasbo, mu je najprej razložil, da je vsa filmska glasba zanič, dolgočasna, nesmiselna in da so tudi dialogi monotoni, potem pa dodal, da bo projekt prevzel le, če bo imel kompletno kontrolo nad zvokom – ne le nad glasbo, ampak tudi nad dialogi. Thalberg je bil šokiran, še toliko bolj, ker ga je Schoenberg opozoril, da bo delal tudi z igralci, ki bodo morali govoriti v ključu, v katerem bo skomponiral glasbo. Režiser bi igralce dobil šele po tem, ko bi jih obdelal Arnold! Ni šlo. Thalberg se je le nasmehnil – za tako kreativno svobodo ni hotel slišati.
Drugi so kakopak vedeli, koliko je ura. In vsi ti tujci so imeli razlog za svoj konformizem: v Evropi se je namreč začela vojna. In medtem ko je Hitler osvajal nove in nove teritorije, se je v ameriškem kongresu bila bitka med tistimi, ki so bili za to, da Amerika ostane nevtralna in izolirana, in tistimi, ki so bili za to, da Amerika stopi v vojno. Ko je Hollywood leta 1939 lansiral prve protinacistične filme (npr. Izpovedi nacističnega vohuna), so kongresni izolacionisti hitro oznanili, da hoče Hollywood Ameriko zapeljati v vojno, jasno, v zarotniški spregi s predsednikom Rooseveltom, nekateri – recimo razvpiti senator Gerald Nye – pa so celo histerično svarili, da so šefi številnih h’woodskih studijev prišli iz Evrope, da hočejo Ameriko potegniti v vojno in da so zato nevarni. Senatna podkomisija za vojno propagando je takoj lansirala preiskavo provojnih filmov (Izpovedi nacističnega vohuna, Narednik York, žurnali March of Time), paranoični, stekli kongresnik Martin Dies, prvi predsednik zloglasne kongresne komisije za protiameriške dejavnosti (HUAC), pa je oznanil, da je Hollywood »leglo komunizma«, ker da je »večina producentov Židov«.
No, ko je za »kolaborantko« subverzivnih sil razglasil celo 10-letno zvezdnico Shirley Temple, se je resda osmešil, toda kljub temu je dosegel, da je kongres leta 1939 ukinil vse dotacije Zveznemu gledališkemu projektu (Federal Theatre Project), zelo levo usmerjenemu teatru, pri katerem je delal tudi Orson Welles. Toda po 7. decembru 1941 se je trg na lepem sprostil: Japonci so zrušili Pearl Harbor ... Amerika je stopila v vojno ... Nemčija in Japonska sta postali državni sovražnici št. 1 ... komunisti – Rusi, se razume – so postali zavezniki ... preiskave provojnih filmov so odpovedali ... nad Los Angelesom so se začela prikazovati japonska letala ... ljudi je zgrabila panika ... povsod so videli saboterje ... Los Angeles je šel včasih tako daleč, da je ugasnil vse ulične luči, vse reklamne panoje, ves neon ... vojska se je vselila v nov studio Walta Disneyja, da bi lahko varovala bližnjo tovarno letal Lockheed ... studio Warner je postavil orjaško puščico, na kateri je pisalo »Lockheed – v tisto smer« ... mnogi h’woodski zvezdniki so se javili v vojsko (James Stewart, Robert Montgomery, Tyrone Power, William Holden, Henry Fonda, Ronald Reagan itd.)... mnoge h’woodske zvezdnice so prodajale vojne obveznice (Hedy Lamarr, Dorothy Lamour, Carole Lombard) ... v »hollywoodski kantini« – 1451 Cahuenga Boulevard – so se fantje in dekleta pred odhodom na Pacifik družili z zvezdniki in zvezdnicami ... h’woodskega mogotca Jacka Warnerja so morali vsi klicati polkovnik ... Japonce so igrali le igralci, ki niso bili Japonci (npr. Philip Ahn) ... Hearstovi časopisi so zahtevali, da vse Američane japonskega rodu takoj – in brez sojenja – zaprejo v koncentracijska taborišča, v »zbirne centre«, za bodečo žico, kar se je malce kasneje tudi zgodilo, ko je v veljavo stopil Rooseveltov izvršni ukaz št. 9066 (da je bil podton te masovne internacije rasističen, dokazuje to, da Nemcev in Italijanov niso zaprli) ... »zooterje«, člane mehiških band, ki so se v Los Angelesu pogosto pretepali z vojaki, so razglasili za »agente osi« ... in seveda – Hollywood je lahko zdaj brez skrbi udrihal po Japoncih, po Nemčiji, po Hitlerju, po nacizmu. Filmi so postali patriotski in šovinistični, protinacistični in protijaponski. Hollywoodu so pač sporočili: »Preden greste snemat kak film, se vedno najprej vprašajte: Bo ta film pomagal dobiti vojno?« In Hollywood je skušal potem z vsakim filmom dobiti vojno.
 |
