|
RKO - H’WOODSKI STUDIO PRIHODNOSTI
Izmed vseh velikih h’woodskih studiev je najbolj zanimiv in tudi najbolj intriganten RKO. Zakaj? Ker ga ni več. Specifično - ker je edini izmed velikih h’woodskih studiev, ki je propadel. Že davnega leta 1957. In ne obstaja več - v nobeni formi. Vsi ostali h’woodski giganti, ki so nastali v zlatem obdobju, v prvih dekadah 20. stoletja, Paramount, Metro-Goldwyn-Mayer, Warner Bros., Fox in Universal, še vedno stojijo in brcajo. RKO je bil preveč specifičen, da bi trajal, pa četudi je imel nepozaben logo - utripajočo radijsko postajo na vrhu rotirajočega globusa. Bip-bi-bi-bip-bi-bi! Za začetek, rodil se je leta 1928, potemtakem ob prihodu zvočnega filma. Nastal je z združitvijo treh korporacij, ki so mu dale tudi ime... ee, akronim... ee, del akronima. Radio Corporation of America + Film Booking Office + Keith-Albee-Orpheum = RKO. Prva korporacija je prodajala ozvočenje, druga je imela v lasti manjši studio, tretja pa mrežo vodvilskih dvoran (več kot 100), zelo primernih za prikazovanje filmov. Kreator studia RKO je bil Joseph P. Kennedy, tedaj mali producent B vesternov, sicer pa oče kasnejšega ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja. Uradno ime nove firme, ki je združila interese v različnih segmetnih entertainmenta (film, radio, izdajanje plošč), se je glasilo: RKO Radio Pictures. Kar je bilo kakopak trapasto, čisti pleonazem, saj že same črke v akronimu RKO stojijo za Radio-Keith-Orpheum. Nič, očitno so hoteli poudariti Radio. Ja, RKO je prišel z zvokom. Bil je brez tradicije, brez zgodovine, brez repa v nemih filmih, heh, brez nemih izkušenj. Pojavil se je kot neke sorte parazit, kot poslovna avantura. In dalje, RKO - za razliko od drugih studiev - ni nikoli premogel kakega velikega, mogočnega, karizmatičnega šefa. Iz preprostega razloga: noben šef pri studiu RKO ni ostal toliko časa, da bi lahko postal velik, mogočen in karizmatičen. Vedno so jih prej odstavili, vrgli, odstrelili, zrušili, nagnali, žal tudi genialnega Davida O. Selznicka, ki je bil na začetku tridesetih šef produkcije. Kar seveda pomeni, da nobenemu šefu filmom studia RKO ni uspelo vsiliti kakega enotnega, prepoznavnega, trajnega sloga, kake konsistentne vizije. RKO je bil zato najbolj eklektičen in najbolj nedorečen med h’woodskimi studii, brez trajne, izrazite, kompaktne identitete. Bolje rečeno, RKO je imel mobilno, rahlo kaotično, razsuto identiteto. Z vsakim novim šefom, z vsakim novim režimom se je pač spremenila tudi identiteta. In ne le identiteta - spremenili sta se tudi politika marketinga in struktura produkcije. Jasno, šefi so veliko in pogosto odhajali zato, ker se je RKO stalno utapljal v izgubah. Ne, ta studio res ni bil nikoli bogat, prej narobe, nenehno se je boril za preživetje. Od depresivnega leta 1933, ko je zavil proti bankrotu, do 1940 je bil pod »prisilno upravo« - njegove zadeve je namreč administriralo newyorško okrožno sodišče. Leta 1938 je Nelson Rockefeller, delničar studia RKO, za šefa pripeljal Georgea Schaeferja, bivšega eksekutivca studia Paramount, ki je hotel iz studia RKO narediti MGM. To mu sicer ni uspelo, mu je pa uspelo studio reorganizirati in odrešiti. Bil je najmanj profitabilen izmed vseh h’woodskih studiev. Je bil pa po drugi strani dokaj fleksibilen in naklonjen neodvisnim producentom. Slovel je po odličnih tehničnih kadrih, ki so preživeli vse menjave režimov, in po zelo svobodni, kreativni atmosferi.
No, napake studia RKO so danes filmske klasike. Ali kot v knjigi The Hollywood Studios pravi Ethan Mordden: »Najboljši filmi studia RKO so tisti, ki so propadli.« RKO, studio, ki je propadel, ni vedel, kaj dela - ni se zavedal svoje bajne prihodnosti. Ko je nastal, je bil brez filmske preteklosti, brez filmske zgodovine, toda ustvaril je prav to, filmsko zgodovino, pa četudi se je v glavnem zanašal na B filme (budžet: 125.000 dolarjev), saj veste, na poceni žanrsko robo, na boksarske filme, na latinske romance, vesterne (Tom Keene, Tim Holt, George O’Brien), na Tarzane (Johnny Weissmuller), na družinske melodrame, ženske filme (A Woman of Experience, The Smart Woman), serijske kriminalke (The Saint, Dick Tracy, The Falcon), na mjuzikle (Rio Rita, Hit the Deck). In tudi pri »glavnih« filmih finančno ni pretiraval - RKO je fural politiko ne ravno dragih A filmov (budžet: 800.000 dolarjev). Hotel je ugajati, toda ko je z budžetom pretiraval, se je vedno uštel. Poleg vsega je dal tudi Državljana Kanea (Citizen Kane, 1941), ki danes velja za največji film vseh časov.
Za studio, ki je nastal na izključno komercialni osnovi (ja, da bi vnovčil zvok), je bil vsekakor presenetljiv ta pustolovski, artistični, nonkonformistični, očitno zavestno marginalni duh. Leta 1948 je RKO kupil ekscentrični magnat Howard Hughes, ki ga je kmalu razprodal, huh, po delih - najprej je prodal dvorane, potem filmski studio, na koncu pa še vse filme, ki so romali v TV eksploatacijo. Hughes, ki je s svojimi megalomanskimi fiksnimi idejami a la Tycoon (technicolor), French Line (3-D) in Underwater (superscope) izgubil milijone, je leta 1955 RKO prodal firmi General Teleradio, ki ga je dve leti kasneje zaprl. Brez milosti. Kot da ni nič. Kot da ni bil to h’woodski studio prihodnosti.
 |
