|
NAJBOLJŠI FILM VSEH ČASOV
Wellesov Državljan Kane je premiero doživel davnega 1. maja 1941, leta 1962 pa ga je prestižna britanska filmska revija Sight & Sound razglasila za najboljši film vseh časov. Glasovanje so ponovili vsakih 10 let – in vedno je zmagal Kane. Ironično, na prvi lestvici najboljših filmov vseh časov, ki jo je revija Sight & Sound objavila 10 let prej, leta 1952, Kanea sploh ni bilo. Da je ponovno vstal, so pripomogle mnoge reči – to, da so ga ob koncu petdesetih vrnili v obtok, v neke sorte art kina, kjer so ga odkrile nove generacije, tudi nove generacije kritikov ... razcvet cinefilije ... razmah filmskih študij in filmske teorije ... novi lastniki studia RKO, ki so sredi petdesetih vse filme – tudi Kanea – prodali televiziji ... Wellesov Dotik zla, ki je leta 1958 osvojil Evropo in postal kult ... in prva retrospektiva Wellesovih filmov, ki jo je leta 1961 priredil newyorški Muzej moderne umetnosti.
Državljan Kane je tako z leti postal kliše – film, o katerem obstaja konsenz. Tisti, ki ne vedo, kaj bi rekli, ko jih vprašajo, kateri je najboljši film vseh časov, lahko zdaj povsem mirno rečejo Državljan Kane – in se ne osmešijo. Nemogoče je pričakovati, da bi Kanea kdo detroniziral. Kritiki se nočejo osmešiti. Režiserji tudi ne. Vsa njihova prihodnost je s tem že za njimi. Kane, Kane, Kane. Kane je postal mit – in vsi mu verjamejo. Magari s figo v žepu. Morda imajo kak film raje, hej, morda se jim zdi kak film celo boljši, toda ko jih vpokličejo, rečejo Kane. In pika. Vsekakor, Državljan Kane je največji film vseh časov, toda ironično – največji je navkljub hibam in luknjam. Lahko bi rekli: največji je v smislu, kot je bil največji sam Charles Foster Kane, glavni lik filma, časopisni magnat, ki se iz populista prelevi v fašistoidnega demagoga – tudi Kane je bil največji navkljub hibam in luknjam.
Če bi hoteli to ironijo še malce bolj zaplesti, bi lahko rekli: res je, Državljan Kane je največji in najboljši film vseh časov, ni pa Wellesov največji in najboljši film. Samo pomislite, uredniški odbor francoske filmske revije Cahiers du Cinema je leta 1958 kolektivno sklenil, da je Zaupno poročilo, sicer bleda kopija Kanea, Wellesov največji film. Ironično? Ne, absurdno: uredniki te ugledne revije tedaj še niso vedeli, da Welles sploh ni dokončal Zaupnega poročila, specifično – dokončali so ga evropski producenti, tisti, ki so ga financirali, hja, kar sami. Nič, film so mu vzeli in ga potem obdelali po svoje. Wellesovo Zaupno poročilo zato v principu ne obstaja – obstajajo le različne verzije Zaupnega poročila, toda nobena ni Wellesova, originalna. A po drugi strani, vsi Wellesovi studijski filmi – razen Kanea! – so izmaličeni, predelani, pohabljeni. Studio jih je pač razmesaril, uničil ... ee, obdelal po svoje: Čudovite Ambersonove, Damo iz Šanghaja, Dotik zla. Lahko, da so bili boljši. Kaj pa vemo, huh.
Kar kakopak velja tudi za studijske filme drugih režiserjev – nikoli ne bomo vedeli, kako dobri so bili v resnici, ker so se morali na koncu vedno podrediti studijskemu diktatu. Točno, njihovim filmom se je dogajalo to, kar se je zgodilo Wellesovim filmom. In vendar: kaj bi bilo, če bi imeli tako kreativno svobodo, kot jo je imel Welles, ko je snemal Kanea? In narobe: kaj ti pomaga kreativna svoboda, če nisi Welles? Saj veste, kaj mislimo o starih grških filozofih, o predsokratikih, od katerih so ostali le fragmenti, le posamični enigmatični stavki, le "misli": točno, mislimo, da so pisali le fragmente, le posamične enigmatične stavke, le "misli". Kar seveda ni res, toda od totalnega teksta, ki so ga napisali, so se skozi stoletja ohranili le fragmenti, le kosi, le enigmatični stavki, le njihovi Rosebudi.
Podoben efekt je ustvaril Orson Welles: zdi se, da je snemal le izgubljene filme, le kose, le fragmente filmov. Vse ostalo se je izgubilo ... ali pa je kdo ukradel kak kolut ali pa zamenjal soundtrack ... ali pa je zgorelo leta 1970 v njegovi španski vili ... ali pa je postalo žrtev studijskega poljuba smrti. Prekratki smo, če rečemo, da je Welles posnel najboljši film vseh časov – ne, izumil ga je! Izumil! In patentiral. Najboljši film vseh časov je njegova invencija, ja, njegova največja inovacija. Welles je bil namreč prvi, ki je hotel zavestno, naklepno in načrtno posneti najboljši film vseh časov. Prvi, ki je tako razmišljal. Prvi, ki je hotel premagati ostale filme. Nihče se ni tako trudil, da bi naredil najboljši film vseh časov. Nihče ni temu posvetil celega svojega življenja. Orson Welles je izumil najboljši film vseh časov. In se potem 44 let trudil, da ne bi posnel boljšega.
 |
