|
PEDOFORJI IN PEDOFILI
"Ko sem se vzdignil, me je obdajal krog grozečih moških, pri Martini pa sta bili dve ženski. Druge roke so se polastile mojih, nad mano sklonjeni črni obrazi so bruhali žaljivke. Potem je bilo treba oditi. Potiskali so me naprej, roke zvite na hrbet. Treba se je bilo soočiti z bulvarjem, kjer je tulila policijska sirena. Prav odleglo mi je, ko me je nekdo porinil v marico. Tako sem se vsaj izognil množici, ki se je že na veliko zbirala okrog mene in kazala sovraštvo."
Če ste zadnje čase gledali televizijo, ste lahko videli, kako je belgijska policija le stežka zadrževala množico, ki se je razburjala zaradi Marca Dutrouxa, obtoženega pedofilije in večkratnega umora. Pripovedovalec iz uvodnega odstavka, junak romana Jelšev kralj Michela Tourniera, samski mehanik in ljubitelj otrok, se znajde v vlogi posiljevalca. V to ga je potisnila obtožba male osnovnošolske 'hudičevke', ki je seveda laž, a koga iz množice zanima takšna podrobnost?
In vendar - Tiffauges v Jelševem kralju zase trdi, da je pedofor, torej detenosec - po starih mitih in po podobi svetega Krištofa, ki je nosil malega Jezuščka na svojih ramenih. Pravi velikan po rasti uživa v tem, da lahko vzame otroka v naročje in občuti njegovo krhkost. Če hočete v njegovem vedenju in čutenju razbrati pedofilijo, ne boste imeli posebnih težav. Slast, s katero opisuje gnetenje otroških udov, vzhičenje, ki ga zmore doživeti ob otroku, pa tudi to, kako postava pred šolo, s kakšnim voajerizmom opazuje otroke, jih fotografira (pri čemer ne pozabi poudariti slasti, ki jo občuti, ko mu objektiv aparata na trebuhu falično štrli naprej). Da ne omenjamo ekstaze, pravcatega orgazma, ki ga obide, ko ima priložnost, da dvigne ranjenega otroka.
Preslikajmo to nazaj na današnje razmere in v vsakdanjost. Tiffaugesova zgodba bi bila torej videti takole: tresoča se deklica pred kamero, izjava dveh ali treh sosed, da je bil gospod videti popolnoma normalen, velik naslov na prvi strani rumenega časnika. 'Mala hudičevka', kot bi ji rekel Tiffauges, bi izrabila hipec, v katerem se ujameta dva mehanizma, gnana od sle po linču. Prvi je univerzalen in ga požene detomor ali zloraba otroka, drugi je sad novejših časov, razpihujejo ga mediji. Zelo kratek čas bi bil potreben, da bi se ustvarila javna podoba nevarnega manijaka. Takega, ki ga je treba zapreti, če že množica sama nima možnosti, da bi izvršila pravico na najhitrejši in najbolj učinkovit način. Nihče se ne bi zmenil za tisto čudovito stvariteljsko dimenzijo, ki jo ima v sebi dvig drobnega telesca iz nemoči v objem močnih rok, za to podeljevanje življenja, kar Tiffauges občuti kot čisto milost. Kajti orjak z nemočnim otrokom v naročju je tudi potencialni morilec, dovolj bi bil le en sam stisk njegovih rok, da bi strl krhko lupino. Napetost med to močjo in otroškim bitjem v telesu je vrhunec skoraj metafizičnega ugodja in nemara že tudi točka, na kateri se nemara začenja prava pedofilija.
A prav povezava z linčem kaže na to, da izpostavljenost pedofilije mogoče le ni povezana zgolj s skrbjo za otroke. Tournierov junak zelo jasno pove, da je družbeni mehanizem kaznovanja utemeljen na potrebi množice, da vidi smrt, pravno pa sankcionira predvsem prestopek zoper lastnino. Ni torej nikakršne prave povezave med resnično skrbjo za posameznikovo fizično integriteto in strogostjo zakona. Še več: prav v primeru, ko ima otroška beseda težo tožnika, čeprav je racionalno nezanesljiva in prepuščena muhasti logiki, je vsak posameznik izpostavljen možnosti, da bo obtožen za nekaj, česar ni kriv. To pa je položaj, ki se prekriva z medijsko regulirano družbo, ki si je povrhu izmislila še regulativ politične korektnosti. Zato pogromi zoper pedofile zmeraj nekoliko zaudarjajo po nečem, kar je še spodaj in zadaj in kar nam navsezadnje dovolj jasno pove tudi Tournier, ko svojega junaka reši pred dolgotrajnim zaporom, s ciničnim dejstvom, da mu bodo raje oblekli vojaško suknjo in ga poslali na fronto, saj se ravnokar začenja druga svetovna vojna. Ta ga bo - da bo zgodba bolj jasna - pet let kasneje pripeljala v pravcati raj, v grad, kjer bo Hitlerjev režim pripravljal negodne mulčke, da jih pošlje na fronto kot topovsko hrano. Toliko o skrbi za otroke.
Zaradi vsega povedanega - in še marsičesa - je dobro zvečer po poročilih vzeti v branje Jelševega kralja. Njegova karnalnost je v današnji sedanjosti še bolj doma kot pred desetimi leti, ko je izšel v slovenskem prevodu, in pedofilija postaja globalna tema.
 |
