|
LEGENDE
Musicology, sočni novi album Princea, je lepa vrnitev k razumu. Dinamičen, prav fino plesen, gosto odigran se ponaša z nepretencioznostjo in jasnostjo vizije, ki smo jo od nekdaj pričakovali od Princea in ki jo je Prince nekoč tudi imel. Na Musicology je mestoma nostalgičen, a hkrati tudi očitno navdihnjen s sodobnim revivalom soul sloga.
Cinnamon Girl je nalezljiv psihadelični pop, zelo speven in melodičen, a tu so tudi izredno funky, žgečkljive, tesne in nabite Musicology, Life 'O' The Party, On The Couch. Musicology prinaša klasičnega Princea, takšnega, kot smo ga poznali, preden je postal človek, ki je bil nekoč Prince. Ni remek delo, je pa zelo zanesljiv album z nekaj izjemnimi momenti. Ne skok naprej, pač pa vrnitev v stare dobre čase.
Eric Clapton je med veterani Dr. Pop in Mr. Blues. Razdvojena osebnost, ki se pred samim seboj vsakih toliko poskuša "odkupiti" za pop osladnosti, s katerimi popravlja finančno bilanco založbe. Me and Mr. Johnson je v celoti posvečen najvplivnejšemu med bluesmeni, arhetipskemu, mitičnemu Robertu Johnsonu. Deset let je minilo od odličnega, prav tako bluesovskega From the Cradle, pred nekaj leti pa je igral z B. B. Kingom, na hitro narejenem rahlo klišejskem, predvidljivem albumu Riding With the King. Me and Mr. Johnson je zanimiv zaradi sproščenih interpretacij Johnsonovih pesmi, ki ne zvenijo niti tako mračno niti grozeče kot v izvirniku oziroma v izvedbah drugih glasbenikov. Ta sproščenost je dvorezni meč. Očiten užitek pri igranju je zagotovo osrednji adut albuma, po drugi plati pa je tovrsten relaks pristop tudi moteč, še zlasti v vokalni interpretaciji, ki je linearna in ne vsebuje za blues ključnega elementa drame. Čuden hibrid popa in bluesa. Za sodobno izvedbo skladbe Stop Breaking Down raje sezite po The White Stripes.
Aerosmith sodijo v generacijo sedemdesetih, ki je navdih za rock'n'roll dobila iz angleške generacije šestdesetih, ki ji pripada sam Clapton. Honkin' on Bobo je njihov bluesovski album oziroma, bolje rečeno, njihov album priredb. Je tista stvaritev, ki smo jo dolgo časa pričakovali od Aerosmith. To ni purističen bend in zato njihov pristop k izvedbi ne teži k muzikološki pristnosti. Aerosmith igrajo čikaški blues in Freda McDowella tako kot igrajo svoje pesmi - brez pardona, brez rezerve in brez obremenjevanj, da spoštujejo formo. Glede na to, da niso ortodoksni, se Aerosmith bolje znajdejo v R & B skladbah, v proto rock'n'roll formi, denimo v I'm Ready, Baby, Please Don't Go, kot pa v I Gotta Move. Mestoma ostanejo brez okusa, se izgubijo in pretiravajo v glasnosti, toda tega smo pri njih tako ali tako vajeni. Presenetljivo pa je, da kljub vsem odlično spisanim standardom na albumu zveni najbolj vneto in navdušeno njihova nova pesem, edina avtorska na albumu, blues pop balada The Grind. Vzpodbudno, saj jim zadnje čase pisanje pesmi ni šlo od rok. Zmešana družba.
Sijajen album je objavila Patti Smith. Krizni politični časi so bili od nekdaj plodni za umetnike, ki ne mislijo samo na seks, mamila in avte, in Smithova je ena med njimi. Pesnica po staromodnih pojmovanjih, oseba, ki čuti potrebo, da komentira zunanji svet in z distance opeva možnost boljšega bivanja. Toda Patti to počne kot revo lucionarka, z bendom, ki ima levje srce in veliko kilometrino. Na albumu Trampin' slišimo močan in velik garažni rock, balade in improvizirane plazove rocka. Zvok je organski, feeling prvinski. Odlična zbirka pesmi v pravem trenutku.
 |
