|
RYANA SO V POL URE DVAKRAT SKORAJ UBILI! (Zakaj so knjige tako debele 2)
Okej, kot veste, skušam dognati, zakaj so romani tako debeli. Da je James Joyce svojega Odiseja napihnil v tak špeh razumem - že antična Odiseja je bila tak špeh, da Joyce svojega romana preprosto ni mogel končati po 100 straneh. Bilo bi neokusno in nesmiselno. Nihče ga ne bi jemal resno. Sploh pa - Homer, "avtor" Odiseje, je bil slep, tako da Joyce ni hotel zaostajati za slepcem. Joyce je videl. In ker je hotel, da bi ga ljudje spoštovali, je naredil vse, da bi bil daljši od Homerja - celo nove besede si je izmišljal. In pisal je rekordno dolge stavke brez interpunkcij, no, ne-stavke, da bi ga ja lahko ljudje brali celo življenje. Joyce si je novo logiko trga razlagal po svoje - pisati moraš tako, da za konkurenco ne pustiš nič. Napišeš roman, s katerim bralca tako okupiraš, da nima časa za branje drugih romanov. Konkurence ne moreš zlomiti, lahko pa zlomiš bralca. Bolje rečeno, bralca pošlješ na tako dolgo pot, da niti ne opazi, da bi lahko medtem prebral vseh 100 romanov, ki so vplivali na Odiseja. In ko Odiseja enkrat prebereš, na druge romane potem še lep čas ne pomisliš. Ni ti do branja. Odisej te izčrpa. James Joyce je vedel, kaj počne. Zakaj je Odisej tako debel, ni torej nobena skrivnost.
Zlahka tudi razumem, zakaj je tako debel roman Vojna in mir. Hej, že mir jemlje čas in prostor, kaj šele vojna. In ne pozabite, da so bile v času Tolstoja vojne precej drugačne, kot so danes. Bitke so namreč kar trajale in trajale - orožje je bilo drugačno, bolj konvencionalno, če razumete, kaj hočem reči. Dobro veste, kako je danes: prileti daljinsko vodena raketa ali pa Daisy Cutter - in bam! Vsega je v hipu konec. Tu ni več kaj opisovati. Navsezadnje, kaj pa lahko napišeš o kompletni in absolutni luknji?! Če bi Tolstoj Vojno in mir napisal danes, bi izgledalo, da piše le o miru - vojna bi trajala tri sekunde. Roman bi bil bistveno krajši. Iskreno rečeno, naslov Vojna in mir bi težko opravičil. Morda bi kljub vsemu raje izbral naslov Patriot Games. Hja, tako kot Tom Clancy, ki piše ekstremno dolge romane, kar pa je opravičljivo - v njegovih špehih pač usoda sveta, svobode in demokracije vedno visi na nitki. Reševanje sveta jemlje čas. In to že po definiciji: Bush je rekel, da bo "vojna proti terorju" neskončna. Zgodba brez konca. Zato smo povsem upravičeno presenečeni, da se romani Toma Clancyja sploh končajo. Glede na okoliščine se lahko tudi ne bi končali. A po drugi strani - roman Patriot Games se že začne tako, da je neskončnost skoraj zajamčena. Prvi stavek se namreč glasi: "Ryana so v pol ure dvakrat skoraj ubili." Skoraj! Dvakrat! V pol ure! Lahko bi rekel "v treh dneh". Ali pa v "dveh tednih". Toda ne - Clancyju se zdi pošteno in moralno, da popiše vsako minuto v življenju človeka, ki rešuje svet, pa četudi o tem človeku ni mogoče reči nič drugega kot to, da rešuje svet. To je njegova edina značilnost, edina karakterna poteza. Njegova psihologija se tu začne in konča. Toda hej, pokriti je treba vsak njegov korak - tip vendarle rešuje svet. To je kakopak tudi odgovor na vprašanje, zakaj so sodobni pop romani tako nemogoče debeli.
Drži, Patriot Games ni roman - to je hagiografija. Če bo človeštvo ta roman spakiralo v magično časovno kapsulo, ki bo preživela konec sveta, bodo tisti, ki ga bodo čez milijone let našli, zanesljivo rekli: evo, tipični življenjepis svetnika! Da se milostno konča že po 616 straneh, bodo verjetno pripisali dejstvu, da je bil napisan leta 1987, pod Reaganom, ne pa pod Bushem, junakom "permanentne" in "neskončne" vojne. Če bi ga Clancy napisal pod Bushem, bi ga itak še vedno pisal. Bolje rečeno, pisal bi se sam. Le zakaj ne? Ko berete Patriot Games ali pa kak drug Clancyjev roman, recimo Red Storm Rising, imate občutek, da gre za produkt avtomatičnega pisanja. Bush je odkril skrivnost avtomatične vojne - Clancyja imam na sumu, da je odkril skrivnost avtomatičnega pisanja. A po drugi strani - ta občutek imate tudi, ko ždite ob pageturnerjih Roberta Ludluma ali pa Stephena Kinga. King je kralj groze, a tudi kralj špehov. Ludlum je bil kralj zarotniških trilerjev, a tudi kralj špehov. Ludlum je vedel to, kar vesta King in Clancy - in King in Clancy vesta to, kar sta vedela Joyce in Steinbeck: da je treba pisati romane, ki bralcu jemljejo čas za branje drugih romanov konkurenčnih avtorjev. To je, kot veste, čudovito uspelo tudi bejbi, ki piše Harryje Potterje, in frajerju, ki je spisal Gospodarja prstanov.
 |
