|
PORNOMANIFEST
Venus, berlinski sejem erotike je od leta 2000 dalje največji in najbolj reprezentativni svetovni zlet pornografov, erotomanov in dosežkov raznorodnih obratov seksualne industrije. Da je obisk urgenten, nikoli ne zveš iz diskretnih oglasov ali zadržanih najav. Urgentnosti obiska se zaveš šele, ko si tam. Venus po svoje spominja na tisto demonsko kocko, hellraiserja iz Gospodarjev pekla Cliva Barkerja, ki naključnega radovedneža, takoj ko jo začne vrteti po rokah, izpostavi senzualni percepciji onkraj meja izrekljivega ter recimo temu nesrečneža raztrga med peklenskimi kavlji nedoumljivega uživanja. Poimenuj užitek in tvoj bo. In v pogledu neposvečenih bo izgledal kot trpljenje.
S stališča krščanske morale in tradicionalnih vrednot je Venus res podoben preddverju pekla, kjer se rolajo nezaslišana nečistovanja in blasfemične mesenosti. Če se z njimi ne identificiraš, se pač lahko poljubno zgražaš ali pa jih obsojaš, ne moreš pa zanikati njihovega obstoja, tudi če so prisotne samo v žanrski preobleki. Orto feministke vreščijo, da je pornografija peklenski izum moškega šovinizma. Mogoče, ampak če bi k fenomenu pristopile z manj predsodki in manj kampanjsko, bi spoznale, da bo moški šovinizem slej ko prej izumrl prav po zaslugi pornografije. Če je ne bodo prej pokopale nizke cene devedejev, ki klestijo zaslužke, reducirajo marže in nižajo honorarje. Resnični svet postaja vse manj prijazen, se je med 21. in 24. oktobrom ugotavljalo na osmem Venusu, zato se pornografski pandemonij pospešeno seli v virtualnega. Če malce špekuliram, bo Venus kmalu videti kot soba iz finala druge Matrice - milijon ekranov z www naslovi za individualno interaktivno konzumiranje. Zanimivo, čeprav združena Evropa vsepovsod beleži vzpon političnih subjektov desne provenience, ki, predvidevam, zagovarjajo konservativne vrednote, število obiskovalcev Venusa z vseh koncev unije iz leta v leto skokovito narašča . In hej, celo resne, bogato sponzorirane umetnosti, da o oglaševalcih niti ne izgubljam besed, vse pogosteje segajo po pornografskih kodih komuniciranja z občinstvom. Fukajo v avtorskih filmih, fukajo v gledaliških igrah, fukajo na umetniških fotografijah in kritiško čislanih malarijah. Ampak da ne bo pomote, to ni nobeno naslajanje, to ni nikakršna eksploatacija, to ni cenena žanrska dialektika, to je ena sama simbolika in metaforika. Jasno, kaj pa drugega. "Metaforika" postane razlog, da si evropski art film masovno ogleda ozko profilirana žanrska publika. Tako specifična publika, kot je pornofilska. Omenjeni evropski art film so celo reklamirali s plakati, na katerih pozira objekt zanimanja pornofilskega občinstva. Gre za francosko kanadsko koprodukcijo Pornograf, dramo režiserja Bertranda Bonella. Bolj kot zgodba o upokojenem filmarju, za katerega je bilo leta 1968 snemanje porničev politično dejanje, sta francosko radovednost takrat podžgala trdoerotična starleta Ovidie, ki je nastopila v vlogi Jenny, ter stasiti žrebec Titof, zaradi katerega je med Francozinjami močno poraslo zanimanje za trdo erotiko. "Pravi igralci niso mogli skriti zadrege zaradi moje prisotnosti na setu," je povedala Ovidie, ki je pornografske filme začela snemati zaradi svojega feminističnega prepričanja. Ovidie je po izobrazbi diplomirana filozofinja, zato so ji mediji nadeli vzdevek L'intello du Porno, porno intelektualka. "Če bi vedela, da bo moja diploma tako izrazito odmevala, bi jo zamolčala. Sem seksualna delavka, ki snema pornografske filme in ta poklic sem izbrala prostovoljno." Ovidie je konec leta 1998 debitirala pri francoskem porno mogulu Marcu Dorcelu in nastopila v več kot štiridesetih filmih, nekaj pa jih je podpisala tudi kot režiserka. Predlani je objavila knjigo pronicljivih esejev na temo feminizma in pornografije z naslovom Pornomanifest, ki je v Franciji in Italiji postala uspešnica, kmalu pa bo razbijala stereotipe tudi v slovenskem prevodu.
 |
