|
KALIFORNIJA - REALITY SHOW
Kaj vsi vidimo v Kaliforniji, je na dlani: deželo sanj, deželo sonca, deželo filma. Dolino radosti, Silicijevo dolino, h'woodsko dolino. Deželo, ki je ločena od ostale Amerike. Deželo, ki živi zase. In po svoje. Deželo, ki je zgodba zase. Film zase. Svet zase. Deželo priložnosti. Deželo, ki misli, da je nad drugimi. Dekadentno, hedonistično, svobodno. Kaliforniji so zato mnogi napovedovali katastrofo – okej, kataklizmo. Apokaliptično, se razume. Kazen za greh. No, Kalifornija se zdaj naglo spreminja v deželo realnosti.
Za začetek, prepad med bogatimi in revnimi se je drastično povečal. Problem je v tem, da je tokrat še huje, kot napoveduje "zaprepadeni" kliše – dramatično se je namreč povečal tudi prepad med bogatimi in srednjim razredom. Bolje rečeno, tudi srednji razred je v riti. In kot pravijo študije, kalifornijski srednji razred v taki riti ni bil že vse od dvajsetih, tridesetih let, potemtakem že vse od časov velike gospodarske krize, alias "velike depresije". Da o revnih sploh ne govorimo. Četrtina latino in črnskih družin živi v revščini, razno razni obiralci sadja vegetirajo v lesenjačah, mnogi se selijo na ulico. V nekaterih losangeleških mestih – recimo v Maywoodu, Cudahyju, Huntington Parku in Bell Gardensu – živi po 25.000 ljudi na kvadratno miljo. Kar je hudo – v Los Angelesu namreč ni nebotičnikov in blokov. Vse je nizko, bolj ali manj pritlično, kvečjemu v enem ali dveh nadstropjih. Ha. Prenaseljenost a la Blade Runner. Kot poročajo, v enem stanovanju pogosto živijo tudi po tri družine. Plače so šle dol, stanarine pa gor. Občutno. Stresno. Vse je asimetrično. Tudi srednji razred se zato divje izgublja, oži, krči, manjša. Mnoge družine, ki so nekoč sodile v srednji razred, so padle v nižji razred, bolj ali manj v razred, ki životari. Pod pritiskom. Razred, ki je še malo prej lahko varčeval in kupoval stanovanja, si zdaj ne more privoščiti več niti avtomobilskega in zdravstvenega zavarovanja. Samo v Los Angelesu je brez zdravstvenega zavarovanja skoraj tri milijone ljudi, če seveda ne štejemo vseh tistih mnogih in bazično nepreštetih ilegalcev, ki v Los Angelesu vidijo svoja nebesa in ki ne slovijo po tem, da imajo zavarovanje. Kakršnokoli.
In da bi bila mera polna, se ta prepad le še povečuje, stalno in zelo hitro, gnan s tisto kombinacijo pohlepa, bankrotov in korporativnih mahinacij, ki jih poznamo iz drugih delov Amerike. Plastično rečeno: v Kaliforniji imate zdajle na eni strani elito, na drugi strani pa deklasirance. Ja, na eni strani imate palače, na drugi strani pa Tretji svet. Eliti so se dohodki v zadnjih letih v povprečju hudo zvišali – bogati so le še bogatejši. Za razliko od srednjega razreda in proletariata, ki ju je boom povsem zaobšel. Bogati so bogateli sami, ja, solo. Nikogar ne potrebujejo, za sabo ne vlečejo več armade delavcev – še huje, delavcev ne potrebujejo več. Samo pomislite na Silicijevo dolino in vse tiste high-tech firme! To niso tovarne, ne potrebujejo fizične delovne sile – potrebujejo le eksperte, le peščico ekstremnih specialistov. To je vse. Nova ekonomija pač. In nova aristokracija. Vse je virtualno. Kar velja tudi za Hollywood, še toliko bolj, ker se h'woodske produkcije vse bolj množično selijo v cenejšo tujino, v Kanado in Avstralijo, in ker sami studii s tem postajajo le finančno-distribucijski servisi, ki potrebujejo le eksperte. Revščina sicer beži iz dragega Los Angelesa in še dražjega San Francisca, predvsem v Fresno in Bakersfield, v San Joaquin Valley, toda dobrih 40 % kalifornijske revščine je bazirane prav v Los Angelesu, ki ima štirinajsto najmočnejšo ekonomijo na svetu! Mnoge jeklarne in avtomobilske obrate so že zdavnaj zaprli, vesoljsko-letalsko-satelitsko-vojaška industrija je že zdavnaj brutalno zmanjšala število dokaj dobro plačanih delovnih mest – v zadnji dekadi so v losangeleških tovarnah ukinili skoraj 300.000 delovnih mest. Sindikati le statirajo. In če so se že odprla nova delovna mesta, so bila tako bedno plačana, da slike niso popravila – prej narobe, naraščanje brezposelnosti so ustavila, tako da se zdi, da je vse okej. Hej, odstotek brezposelnih je enak kot prej!
Nič, recesija, ki je Ameriko zadela na začetku devetdesetih, je v Kalifornijo bušnila z zamudo. Toda socialna polarizacija je vse hujša, še huje – mnogim se zdi apokaliptična. Iz preprostega razloga: Kalifornija je vedno stala zelo dobro, bolje kot ostala Amerika. Stopnja revščine je bila vedno nižja kot drugod – nič več. In ko je letos maja minevalo 10 let od slovitih izgredov, ki so izbruhnili po brutalni aretaciji Rodneyja Kinga, so se vsi spraševali: koga bodo morali aretirati tokrat, da bo počilo? Kdo ve, morda bo tokrat počilo kar tako, samo od sebe. Policijska brutalnost sploh ne bo potrebna. Realnost je že sama dovolj brutalna.
 |
