|
Kako napisati 1000-stranski epos (Zakaj so knjige tako debele 11)
J . R. R. Tolkien je kmalu dobil mnoge imitatorje, tako da je žanr “epskih fantazij” (fantasy epic) zlagoma postal industrija zase. Vsi ti epsko-fantazijski romani so kakopak špehi. Nič neobičajnega ni, če štejejo 800, 900 ali celo 1.000 strani. Meglice Avalona (The Mists of Avalon), ki jih je leta 1983 objavila Marion Zimmer Bradley, so primer take 1.000-stranske epske fantazije. Kako nabira strani? Preprosto: zgodbo o kralju Arturju pripoveduje skozi oči njegovih žensk – njegove matere Igraine, njegove sestre Morgaine in njegove žene Gwenhwyfar. Meglice Avalona so dobile nekaj sequelov in nekaj prequelov, kar pa je razumljivo – epske fantazije se vedno koncipirane serijsko. Recimo: Robert Jordan piše serijo Kolo časa (The Wheel of Time), ki jo sestavljajo špehi a la A Crown of Swords, The Eye of the World in The Path of Daggers, George R. R. Martin piše serijo Pesem o ognju in ledu (A Song of Fire and Ice), ki jo sestavljajo špehi a la A Clash of Kings, A Feast for Crows in A Game of Thrones, medtem ko Terry Goodkind piše serijo Meč resnice (Sword of Truth), ki jo sestavljajo špehi a la Naked Empire, Stone of Tears in Temple of the Winds. Ergo: špeh na špeh na špeh na špeh – in tako v neskončnost. Te sage pač trajajo toliko časa, dokler se trg odziva. Niti ne bi mogli reči, da serija mamutskih špehov traja do avtorjeve smrti. Ne, če trg še vedno trza, se serija nadaljuje tudi po avtorjevi smrti – z avtorjevim imenom, ki mu je priključen koavtor (okej, ta, ki je to res napisal). Marion je že umrla, toda njena serija se nadaljuje. Kako napisati fantazijski epos, ni skrivnost.
1. Zgodbo postavite nekam “nazaj”, v retro paralelni ruralno-patriarhalni svet, ki naj diši po srednjem veku in stoletni vojni. Dolgi in dolgovezni opisi tega “unikatnega” in “kompleksnega” kvazimitološkega sveta so nujni.
2. Ta svet naj bo sredi apokaliptičnega kaosa in uničenja, vstajajo naj krvoločni barbari in temne sile, boj med Dobrim in Zlim naj bo na vrhuncu, prestol (Iron Throne ali pa Lion Throne) naj bo ogrožen, povsem jasno pa naj bo tudi, da hoče vrhovni zlodejnik, ki živi v oddaljenem gradu, uničiti svet. Tako imate dve strani, ki kar kličeta po dolgih, paralelnih opisih. Nedolžni vedno zmagajo – sile mraka, ki jih vodijo veliki gospodarji zla, vedno izgubijo.
3. Za ta svet si izmišljujte čim bolj eksotična imena – npr. Sedem kraljestev, Štiri kraljestva, Staro kraljestvo, Kelewan, Osten Ard, Solamnia, Krynn ali pa preprosto Zemlja. Mesta naj imajo dolga, opisna, poetična imena, recimo Mesto neskončne noči.
4. Tudi liki naj imajo čim bolj čudna, težko izgovorljiva imena – kraljica Cersei, Stannis, Renly Baratheon, Daenerys, Rand, Nynaeve, Kahlan, Zedd, Adie, Jagang, Deoris, Domaris, Kitiara, Tasselhoff Burrfoot, Ce’Nedra, Torak. Obvezne so tudi bizarne etnične skupnosti in rase, recimo Zapuščeni, Bandakarji, škrati, velikani, insektoidi, druidi, Tolnedrani, Arendi, Sendarji.
5. Vsak izmed likov naj ima dolgo in dolgovezno podzgodbo.
6. Stalno vpeljujte nove in nove like, ki naj imajo svoje podzgodbe, pa četudi za samo Zgodbo niso pomembni. Čim več podzgodb, tem bolje. Nove in nove podzgodbe pač zahtevajo nove in nove dolge in dolgovezne opise. Junak naj ima kopico asistentov, ki naj prihajajo iz različnih etničnih skupnosti, kar seveda zahteva nove in nove podzgodbe ter nove in nove dolge in dolgovezne opise.
6. Nujni so čarovniki, čarovnije, črna magija, bela magija, ukleti gozdovi, elitne bratovščine, pogumne deviške bojevnice, skrivnostne jame, tajni tuneli, neprehodne gore in citadele a la Dragonstone, ki zahtevajo dolge in dolgovezne opise. Jasno, zlodejni čarovniki, ti veliki diabolični uničevalci, naj imajo mrak že v imenu, recimo Darken Rahl, ali pa naj bo njihovo ime opis tega, kar počnejo, recimo Varuh podzemlja.
7. Vključite overdose introspekcije in lokalnega filozofiranja. Da boste bolj prepričljivi, naj bo komu ime Iskalec resnice. Jasno, usoda sveta mora biti odvisna od Iskalca – od tega, ki se nenadoma znajde na sveti misiji. Dodajte mu Vodiča, ki ve preveč, a tega ne pove – ali pa tega še ne ve.
8. Besedičenje naj bo stilem in retorična figura št. 1. Jezik se mora odpreti – nobene ekonomičnosti. Vsako reč, vsak korak, vsak dan detajlno popišite. Če se tisti dan nič ne zgodi, bodite še bolj detajlni.
9. Če ne gre drugače, ponavljajte iste fraze.
10. Na dolgo in široko opisujte njihove legende, simbole, iniciacije, intrige, konflikte, prerokbe, alianse, oblačila, geografijo, klimo, navade, magične artefakte in orožje, ki ga uporabljajo.
11. Vključite nekaj zelo dolgih potovanj, po možnosti pešačenj.
12. Junaka v imenu drame in melodrame ubijte, toda čez nekaj nadaljevanj naj se vrne – s pomočjo magije, se razume. V veselje bralca. Ubijte čim več junakov, tako se jih lahko potem več vrne – ko vam zmanjka fantazije ali pa ko ne veste, kako naprej, preprosto oživite junaka, ki ste ga ubili pred tremi špehi.
13. Vedno ustvarite vtis, da pišete tudi med vrsticami, tako da bralec špeha ne bo prebral le enkrat, ampak se bo k njemu vračal – znova in znova.
14. Izmišljujte si nove jezike, ki zahtevajo številna dolga in dolgovezna pojasnila. Ljudje različnih ras, ki prihajajo z različnih koncev tega sveta, naj govorijo različne jezike. Pa tudi religije naj bodo tako različne (npr. edonizem, udinizem), da potrebujejo dolge in dolgovezne opise.
15. Bralec naj ima stalno občutek, da mu dajete nekaj več. Stalno naj ima občutek, da ga tako spoštujete in ljubite, da romana preprosto nočete končati. Z eno besedo: bralca tako utrudite, da ne bo imel niti časa niti volje niti energije za branje romanov, ki jih piše konkurenca.
 |
