|
ALIBI VOJNE (Zakaj so knjige tako debele 13)
Eden izmed najbolj plodnih izgovorov za nekontrolirano kopičenje strani je kakopak vojna. Tipični primer in neminljivi zgled vojnega romana ni Remarquov 150-stranski roman Na Zahodu nič novega (Im Westen nichts neuen, 1929), ampak Tolstojev 1.000 stranski špeh Vojna in mir (1863-69), ki ga je Henry James razglasil za »ohlapno, vrečasto pošast«. Oh, ali pa Tihi don (1926-40), ki ga je napisal Mihail Šolohov (po nekaterih teorijah naj bi rokopis ukradel mrtvemu vojaku bele garde) in ki – za razliko od Vojne in miru – ni panoramska epopeja iz časov napoleonskih vojn, ampak panoramska epopeja iz časov I. svetovne vojne, oktobrske revolucije in ruske državljanske vojne. Henry James je umrl leta 1916, tako da ga žal ni prebral. Mladi levi (The Young Lions, 1948), ki jih je napisal Irwin Shaw, štejejo 700 strani, toda trik ni le v tem, da se dogajajo med II. svetovno vojno, ampak tudi v tem, da se dogajajo na obeh straneh, na nemški in zavezniški. Na eni strani spremljamo vojno odisejado atletskega Nemca, ki ga nacistična ideologija prelevi v agresivno, šovinistično, sadistično pošast, na drugi strani pa vojno odisejado dveh ameriških vojakov – jasno, da bi imel lahko avtor še bolj epski zamah, je eden izmed obeh Američanov Jud. Iskreno rečeno, s popisovanjem dogajanja »na obeh straneh« - Valjean vs. Javert – je strani nabiral že Victor Hugo v 1000-stranskih Nesrečnikih (Les miserables, 1862), svojem »velikem socialnem romanu«, v katerem je kopičenje strani zaupal alibiju vojne (Waterloo itd.), alibiju zgodovine (»Nekaj zgodovinskih strani«) in alibiju filozofske razprave (»to je pobožna knjiga«). In seveda, s stalnim vzporejanjem »dveh strani« - slavni pisatelj vs. pesnik Von Humboldt Fleischer – je v Humboldtovi oporoki (Humboldt’s Gift, 1975) bajno profitiral tudi Saul Bellow, itak fan špehov. Toda Mladi levi se šlepajo tudi na alibi teze. Teza se glasi: vojna je klavnica, ki ljudi spreminja v živali. In potem niza nove in nove dokaze, ki potrjujejo, da je vojna klavnica, ki ljudi spreminja v živali. Strani se s tem repetiranjem situacij in potrjevanjem teze le množijo. Zelo podobno je v Mailerjevem vojnem špehu Goli in mrtvi (The Naked and the Dead, 1948) in finskem špehu Neznani vojak (Tuntematon sotilas, 1954), ki ga je napisal Vaino Linna in ki popisuje finsko-ruski obračun v času II. svetovne vojne. Teza se spet glasi: vojna je klavnica, ki ljudi spreminja v živali. Teza, da je vojna nesmisel, napihuje tudi vojne špehe Od tod do večnosti (From Here to Eternity, 1951), Tanka rdeča črta (The Thin Red Line, 1962) in Žvižg (Whistle, 1978), ki jih je napisal James Jones: Jones namreč potem stalno (tik pred vojno, med vojno in tik po njej) in povsod (v Pearl Harborju, bitki za Guadalcanal in vojaški bolnišnici) niza dokaze, da je temu res tako. Tako kot Lothar-Gunther Buchheim, ki v Podmornici (Das Boot, 1973) to počne pod morjem.
Vojna in teza gresta pač z roko v roki, zelo tipično v 600-stranskem špehu Vsakdo umira sam (Jeder stirbt fur sich allein, 1958), ki ga je napisal Hans Fallada in čigar teza se glasi: tudi Nemci so bili Hitlerjeve žrtve. Zgodba o očetu padlega nemškega vojaka, ki se upre Hitlerju in pristane v arestu, potem le na dolgo in široko potrjuje to tezo. Fallada bi lahko naštel manj dokazov, pa bi mu še vedno verjeli. Vojna vedno pride prav, pa četudi le kot vložena zgodba, kot serija flashbackov, kot »roman v romanu«, kar se zgodi v Styronovi Sophiejini odločitvi (Sophie’s Choice, 1976), ki se zaradi stalnega skakanja iz sedanjosti in preteklost – v lager smrti – ne konča pred stranjo 700. Kavelj 22 (Catch 22, 1961), ki ga je napisal Joseph Heller, je špeh, ki se šlepa na II. svetovno vojno, tezo (vojna = klavnica, ki...) in množico »čudaških« likov. Jasno, popisati je treba vse fante in vse pripetljaje, ki jih je toliko, kolikor si jih izmisli avtor. Toda tudi samemu avtorju se je očitno zdelo, da je s kvantiteto pretiraval, zato je na začetku pustil samokritično pojasnilo: »Otok Pianosa leži v Sredozemskem morju osem milj južno od Elbe. Je zelo majhen, tako da se na njem ne bi mogli odvijati opisani dogodki.« Aha. Če hoče avtor strani kopičiti nevsiljivo, tako rekoč neopazno, mora le poskrbeti, da se njegovi junaki znajdejo na vseh ključnih lokacijah II. svetovne vojne, kar je kakopak legendarno – zelo prepričljivo – storil Herman Wouk v špehastih Vojnih vihrah (The Winds of War) in 1000-stranskem nadaljevanju Vojna in spomin (War and Remembrance). Da pa povezava med temi junaki, ki se med II. svetovno vojno vedno znajdejo v pravem trenutku na pravem kraju, ne bi bila preveč za lase privlečena, so ti junaki člani ameriške vojaške družine Henry.
 |
