|
ŠAMPIJONI TEŽKE KATEGORIJE
Prva polovica diskografskega leta je bila mirna. Predstavniki težke kategorije so čakali na poletje. Pač tisti prvaki, katerih naklada albumov dosega nekaj milijonov, če že ne nekaj deset milijonov izvodov, brez prištevanja piratsko spečenih kopij in vsekakor ne novodobnih piratskih kopij, ki zadnje čase čudežno zlezejo na trg pred uradnim izidom. Nedavno zapiranje spletnega glasbenega Sezama audiogalaxy.com, pravljične zakladnice vsega mogočega, uradnega in neuradnega, starega in novega, je mala zmaga industrije v revoluciji, ki jo je sama organizirala proti sebi s prehodom na digitalni zapis zvoka. Toda če želite biti ultra cool in najbolj na tekočem, je dovolj, da z ulic Beograda nekaj tednov pred uradnim datumom objave nove stvaritve velike zvezde naročite zelo spodobno piratsko kopijo, ki vam bo zagotovila predčasni stik z utripom časa. Eminem je zaradi prepustnosti zvočnih informacij v ZDA moral objaviti Eminem Show pred načrtovanim terminom, Oasis, katerih novi album je razveseljeval po spletu lep čas pred objavo, pa so se stoično zadovoljili z dejstvom, da občinstvo že pozna besedila še neobjavljenih pesmi. Tudi to je nekaj.
Nevihto novih albumov težkokategornikov je začel pacifistični Moby. Album 18, od katerega se je veliko pričakovalo, v popolnem nasprotju z albumom Play, od katerega se ni nič pričakovalo, se je izkazal za ne pretirano iskrivo nadaljevanje. "We are all made of stars," zelo vzpodbudno, toda biti zvezda dandanes ni več predpogoj za zvezdniški album. Pravila ne veljajo več, naročnine na ustvarjalni uspeh ni bilo nikoli in mesto na vrhu je vedno omejeno. V napad na bralce cedejev so se nato podali Wyclef Jean z zelo razigranim Masquerade (Sony je CD zaščitila pred predvajanjem v računalnikih), Papa Roach s punkovsko drugo veliko ploščo Lovehatetragedy, Oasis s peto studijsko Heathen Chemistry, Korn z neizprosno ostrim albumom Untouchables, veliki naval pa so zaključili Eminem in Red Hot Chili Peppers z By The Way. Album By The Way je zelo dobesedno nadaljevanje prejšnjega, v dramatičnem življenju skupine drugega najbolj prelomnega albuma Californication. Le kakšno pot so prehodili Peppersi in ostali živi! Bili so hard-core-funk-beach divjaki, MTV-seks friki, srferji, izzivalci in branilci, in postali so vrhunski sodobni mehki rockerji. Preživeli so živčne zlome, umazane igle, nešteto kitaristov, da bi postali ena največjih ameriških rockovskih skupin. Svojevrstni Aerosmith skate generacije. Prav smešno je, da jih je tokrat v alter soft rock vzdušju namerno zadržal Rick Rubin, nekoč najglasnejši bradač na zahodu. Transformacija Chilijev je bila vendarle postopna in zato sprejemljiva. Eminem pa je na novem Eminem Show dokončno dozorel. To je njegov najbolj samostojen album, narejen ob zmanjšani pomoči guruja Dreja, posnet z navdihom, znanjem, osredotočenostjo in velikim smislom za humor.
Tudi na domačem diskografskem trgu je bilo v prvi polovici leta prav dolgočasno tiho. In hvala bogu, da obstajajo mladi, kot sta Murat in Jose. Redki, ki so med velikimi, pa se gredo velike zgodbe. Siddharta z albumom remiksov Silikon delta napoveduje počitek in začasni umik s koncertnih prizorišč. V rockovskih sedemdesetih so skupine, ko so potrebovale počitek, objavljale koncertne plošče, danes to funkcijo opravljajo albumi remiksov. Silikon delta je album, drzen v slogovni raznolikosti, toda prava umetnost je v raznolikosti doseči enovitost. Po tej plati Delta to ni. Tomijevo vokalno moč je neposredno začutiti na domači poslastici poletja, za zdaj bistvenem domačem albumu leta; na ploščku V besedi je moč dua Murat & Jose, sta s T. Megličem posnela epsko skladbo Od ljudi za ljudi, himno proti zaplakanosti. Glasba z idejo in stališčem. To je tisto pravo.
 |
