|
JUNIOR
David Kimbrough je imel vzdevek Junior. Tako ga je tudi svet spoznal - kot Juniorja Kimbroughja. Toda na njem ni bilo nič juniorskega. Nič majhnega. Bil je velik kot skala, ogromen možakar, ki je suvereno poganjal bluesovsko sceno hribovitega severnega Mississipija. Junior je bil veliki boter te poslednje, avtentične, izvirne, originalne bluesovske scene. Deluje, kot da ga je ime navdihovalo s skromnostjo. To je čutiti tudi v njegovi glasbi. V njegovi godbi ni slišati velikega ega. Junior je posnel zelo malo pesmi, ki se začno z velikim Jaz, ki je sicer običajna pripovedovalna forma bluesa, in posledično tudi rocka. Junior Kimbrough je bil mali veliki mož bluesa. Charlie Feathers, pionir rockabillyja, ga je navajal kot osebnost, ki je bistveno vplivala nanj. Charlie Feathers pa je veliki, neopevani junak zgodnjega rokenrola, mož, ki je patentiral značilni južnjaški rockabilly hick-up in je v mnogočem vplival na Presleyja. Stan Kesler, studijski glasbenik pri založbi Sun, je prisegal na Juniorja. Sled Juniorjevega vpliva vodi na same začetke. On je bil tam na samih začetkih. Bil je na samem izviru. Bil je steber. Bil je med prvimi in zadnjimi. Matthew Johnson, človek, ki poganja založbo Fat Possum, to malo, idealistično, entuziastično podjetje iz Oxforda v Mississipiju, je zapisal v kratkem spremnem besedilu k albumu Sunday Nights, zbirki priredb Kimbroughjevih pesmi, da svet zagotovo ne potrebuje še enega albuma priredb, mora pa vedeti o Juniorju Kimbroughju. Kako res! Junior je ustvarjal obilni, surovi blues. Izredno samosvoj. Vijugast, dolg, enkraten. Tako rekoč neskončen. Predvsem pa neponovljiv. Imel je nenavadno kariero. Čeprav je bil zraven od samega začetka, je prvi singel, skladbo Tramp, posnel šele leta 1968. V naslednjih dvajsetih letih je posnel le še dve pesmi - Keep Your Hands Off Her in All Night Long. Igral pa je non stop. Po beznicah in hišnih zabavah, kjer je domačim vso pohištvo spravil iz hiše, da bi lahko sprejel goste. Šele v devetdesetih je njegovo ime postalo domače v javnosti. Novinar in producent Robert Palmer ga je "odkril" in uvrstil v film Deep Blues. V tem času je začela poslovati založba Fat Possum, ki je leta 1992 objavila njegov prvenec All Night Long. Junior je imel 62 let. Nato je posnel še dva albuma - Sad Days, Lonely Nights leta 1993 in Most Things Haven't Worked Out leta 1997. Zaključni album God Knows I Tried, zbirka skladb, posnetih med 1992 in 1997, je izšel po smrti leta 1998. Bil je star 68 let. David Junior Kimbrough je pustil pomemben pečat v sodobnem bluesu. Dal mu je povsem novo dimenzijo, ko smo vsi mislili, da je razvoja konec, da je forma le še zgodovina in da vse, kar velja v bluesu, lahko najdemo v muzeju zgodovine umetnosti. Junior je prišel kot strela z jasnega, kot poslednji med izvirnimi.
Igral kot nihče drug pred njim. S hipnotično močjo. To je psihadelija brez substanc, trans brez elektronike, Afrika sredi Mississipija. A tudi Junior je kot mnogi drugi z njegovega konca začel s priredbami Muddyja Watersa, Alberta Kinga, Littla Miltona. Na srečo je pravočasno nehal s tem obrazcem, ki vodi v slepo ulico. Ko se je razvedelo, kakšen blues se igra pri Juniorju, se je kar nekaj slovitih gostov ustavilo v njegovem 'juke jointu' v Holly Spingsu. Denimo, U2, Sonic Youth in The Rolling Stones, medtem ko ga je Iggy Pop zvabil na kratko turnejo. Juniorjeva kitara ter spremljava benda, Soul Blues Boys oziroma njegovega sina, bobnarja Kennyja Malona, in basista Garryja Burnsida, niso podirali le stene lesenih hiš, temveč obzorja bluesa in rocka. Kompilacija Sunday Nights je lepa izhodiščna točka za prvo srečanje z Juniorjevo glasbo, in vendar nobena od priredb ne dohaja izvirnega, raziskovalnega duha njegove godbe. Jim White je sicer opravil soliden posel v miniaturni izvedbi Done Got Old in The Ponys so se s strastjo lotili skladbe Burn in Hell. Juniorja ni enostavno igrati. Pesmi so dolge, igranje je nepredvidljivo, zunaj ustaljene forme, ritem pa ne pojenja. Edinstven bluesovski hrup.
 |
