|
POČIVAJ V MIRU
Od konca petdesetih do začetka osemdesetih so se na naših platnih zvrstili filmi, ki so imeli zapeljive, pompozne, naivno direktne, toda spektakularne in nepozabne naslove. Recimo Krvavi kapitan, Samson, Morganovi gusarji, Trojanska vojna, Obleganje Sirakuze, Razbojniki iz Orgozola, Kapetan ogenj, Herkul osvaja Atlantido in Invazija Vikingov. Pa Preluknjani dolar, Maščevanje v Fuerte Cedrosu, 7 pištol za MacGregorjeve, Ringo in njegova zlata pištola, Pištole ne razpravljajo, Malezijski gusarji, Strel z nebotičnika in Agent Sigma 3. In Pet mož za pekel, Počivaj v miru, Sestanek s smrtjo, Legija prekletih, Diabolik, Prva strojnica divjega zahoda, Živim za tvojo smrt in Izkoplji si grob. Pa Živi ... še bolje mrtvi, Django strelja prvi, Ubij vse in se vrni sam, Smrt trka dvakrat, Mačka z devetimi repi, Mrtvim prehod odprt, Jamajka – smrt ne izbira sredstev in Tujec imenovan pokopališče. Brigada proti zločinu. Nekaj se plazi v mraku. Pazi, ko se srečava. Morilec iz groba. Mrtvega prosi – živega ubij. Pa Prepovedani Dekameron, Pustolovca v zraku, Skrivnost črne rokavice, Še angelčki bi jedli fižol, Komisar brez kolta in Zadnji kriki iz savane. Profesor nudist. Človek z ulice deli pravico. Profesorica ima lepe noge. Za samostanskimi zidovi. Travoltiada. Robin Hood – puščica, meč in karate. Lovec na morske pse. Krvavi avtoštop. In tako dalje. V nedogled. Vse to so bili pop filmi različnih žanrov – matinejski, pretežno akcijski, se razume. Male senzacije. Bilo jih je toliko, kot bi jih kdo naril z buldožerjem. Vsi pa so bili evropski, kontinentalni, specifično – italijanski. Pogosto so bili koproducenti Španci, Nemci in Francozi, toda epicenter je bila Italija. To so bili zlati časi evropopa. To je bil čas, ko smo bili kralji. Rimski studio Cinecitta je bil evropski Hollywood, kar pa ne pomeni, da so vse te filme – peplume, vesterne, vojne filme, giallo, grozljivke, seksi komedije, mondo, travoltiade itd. – snemali le v Italiji. Lokacije so našli povsod, tudi v Sloveniji, kjer so posneli pop klasike a la Stari testament, Leto 79, Sam proti Rimu, Mačist proti lovcem na človeške glave, Mačist proti pošastim, Požig Rima, Lopov iz Damaska, Triumf Robina Hooda in Viking Erik. Hja, v Sloveniji so tedaj posneli vsa junaška obdobja človeške zgodovine. Od starega Rima do divjega zahoda. Gladiatorji, cesarji, kavboji, Indijanci, ravbarji, lovci na glave in žandarji – Demeter Bitenc, Mila Kačič in Maks Furijan v tunikah, Joco Turk na konju, Vladimir Bačič, Jovan Sever in Irena Prosen v starem Jeruzalemu. Sredi Ljubljane – pri Gramozni jami – so stali Rim, Jeruzalem in Damask, mojstrovine scenografa Nika Matula, v Tomačevem pa je stal Teksas-town. In Sava je bila vedno odlična v vlogi Mississippija ali Rio Grandea. Ha.
Evropa je po II. svetovni vojni potrebovala 10 let, da je spet začutila potrebo po avanturizmu, eskapizmu in turizmu – in evropop je potem cvetel vse tja do konca sedemdesetih, ko je prihod videa samo filmsko tržišče tako restrukturiral, da je evropop izgubil rob, srce in domišljijo. Vsi ti filmi so v svojem času pravega cinefila zlahka angažirali – jasno, visoka, elitna, tradicionalna, represivna kultura, ki je rolala iste teme in iste slike, jih je ignorirala, prezirala in zavračala. Veljali so za dno, za nekaj vulgarnega, banalnega, nepomembnega, ničvrednega. Za smeti. Za trash ... Eurocinetrash ... exploitation ... paracinema ... sleaze. Bili so ekstremni in zelo elastični – žanr so običajno pognali do absurda. Imeli so svojo senzibilnost, svoje zvezde, svoje avtorje, svoje genije, svoje svetnike, svoje bogove. In svoje prednike. Niso bili nekulturni ali pa akulturni, ampak kontrakulturni, še več – bili so kontraestetski. Toda v njihovi banalnosti, v njihovem pretiravanju, v njihovi transparentnosti je bilo nekaj sublimnega, transgresivnega. Zavedali so se svoje cenenosti, svoje neposrednosti, svoje ekscesnosti, svoje absurdnosti, svoje efemernosti, svoje kulturne izrinjenosti, svoje outsiderske pozicije in svoje popolne odvisnosti od trga. Bili so subkultura zase, svoje lastne metafore, svoja lastna ironija, strastni in izgubljeni v svoji strasti, hitri in afektirani, simpatični v svojem boju za preživetje. Ko je njihov čas minil, so jih vsi odpisali in pokopali. Cvrite se v peklu! Toda internet jih je na lepem vrnil med žive – na svetovni, globalni, cinefilski oder. Zvezdniki in avtorji Eurocinetrasha imajo več fanovskih spletnih strani, kot je zvezd na nebu – in seveda, s temi filmi se na internetu stalno in mastno trguje. Iskani so – in ponovno najdeni. Kultni. Zdi se, kot da nikoli niso odšli. Sijejo tako kot nekoč, v zlatih časih evropopa.
Odlomek iz nove knjige Marcela Štefančiča, jr.: UBIJ VSE IN VRNI SE SAM ali ŠPAGETI, PEPLUMI, GIALLO, MONDO, NACI-PORNO, ZOMBIJI, KANIBALI IN SUBLIMNA LOGIKA EUROTRASHA, ki bo v knjižni zbirki Premiera izšla konec septembra.
 |
