|
VESOLJSKA JAJCA
Prostorske koordinate kažejo, da je “galaksija daleč, daleč stran”, tam, kjer smo jo na filmskem nebu leta 1977 uzrli prvič. Odčitek na časovni premici je leta 1999 pokazal, da se je še malenkost oddaljila. V preteklost. Vsaj glede na dogajanje prve Vojne zvezd s podnaslovom Epizoda IV: Novo upanje. Od starih znancev smo spoznali kakih trideset let mlajšega Obi-Wan Kenobija, nekoč Aleca Guinnessa, zdaj Ewana McGregorja. In desetletnega Anakina Skywalkerja, ki ga je igral simpatično leseni Jake Lloyd. Slednji je v prihodnosti … ehm, preteklosti zrasel v diaboličnega Dartha Vaderja, očeta odrešenika Luka Skywalkerja. O senci te grozeče prikazni je bilo več govora v epizodah II in še posebno v epizodi III. Ste si morda vzeli čas in prešteli, kdo sploh še brani barve človeške rase in čast igralskega poklica? Liki so bodisi baročni dekor bodisi produkt računalniške animacije, ki tvori kar štiri petine filma. Zgodba, sprašujete. Veliki grozijo malim, a dokler je Moč na njihovi strani, mali zmagujejo. Ko ugasne Moč, pade noč.
George Lucas je pred šestimi leti po dolgem, dolgem premoru sedel v režiserski stolček. Svoj novi film je pospremil na pot z besedami, da je namen uvodne trilogije med drugim vzpodbuditi mlajše, da bi lažje razmišljali o bogu. Moč pa naj bi uvedel zato, da bi predramil adolescenčno duhovno zavest. Nedvomno resen kandidat za najbolj tendenciozno izjavo apokaliptičnega leta 1999. I. epizoda je predstavljala zmešnjavo zbanaliziranih tradicionalnih vrednot, pravljičnih stereotipov, ki so podpisali samoupravni sporazum o politični korektnosti, in aseptičnih skic nove svetovne ureditve (vključno s poudarjenimi civilizacijsko kulturnimi razlikami in abstraktnimi približki demokratičnih načel), zreduciranih kajpada na intelektualni nivo šoloobvezne mularije, katere splošna razgledanost se meri s številom računalniških igric na centimeter knjižne police. Šest let in dve epizodi kasneje so kloni očitno zmagali.
Druga Lucasova trilogija (s III. epizodo na čelu, ki se po pompozni odvečnosti materiala enakovredno kosa s sklepnim delom Matrice) je programirani megaspektakel, v podrobnostih dovršen in natančen, kot celota pa neorganiziran in zategnjen. Spominja na neskončno ekranizacijo stripa, pri kateri so se osredotočili izključno na medmete. Zviz, švist, vrum, fiju, bang, bum in paf v brezhibnem digitalnem žargonu frčijo vsevprek in obupano iščejo dogajanje. Na eni strani imate čipe, ki se z bukoličnimi virtualnimi pejsaži trudijo posnemati podobe iz resničnosti in pri tem kar ječijo od napora, na drugi pa igralce, ki se nehote komično trudijo imitirati čipe. Še zmeraj nevajeni igranja v družbi specialnih efektov tavajo po umetnih prizoriščih, medtem ko skušajo ujeti ritem z računalniško animiranimi bitji in bitjeci, brbljajočimi mašili, predimenzioniranimi približki aseksualnih protagonistov iz Disneyjevih ozvezdij. Narativna logika? Kaj bi z njo, če imamo računalnike. Karakterizacija? Lepo vas prosim, pri računalniških programih! A kljub vsemu se trilogija gleda. Če je res tako slaba, zakaj je potem tako dobra, sprašujejo »verniki«. Če je res tako dobra, zakaj je potem tako slaba, odgovarjajo neposvečeni. Resnica je nekje vmes, drži pa, da je Lucas iz domišljijske pustote, ki je v devetdesetih zajela tako rekoč vse visokoproračunske produkte hollywoodske obrti, potegnil največ, kar se še da potegniti. Ste mnenja, da je Titanik najboljši film vseh časov? Ste prepričani, da bi morala Mumija pobasati oskarja za najboljši izvirni scenarij? Je po vašem vsebina zanemarljiv sestavni del filma, ki po nepotrebnem odvrača pozornost od specialnih efektov? Če ste trikrat odgovorili z da, potem dobrodošli v digitalno galaksijo daleč, daleč stran. Moč s tistimi, ki v njej prepoznate prihodnost filma. Žalujoči ostali se mirno in dostojanstveno distanciramo. Halo, Mel Brooks? Ste že razmislili o nadaljevanju vaših Spaceballs? Niste? No, pa dajte.
 |
