|
GREMO VSI NA LITERARNI VEČER
M K, legenda literarnih večerov, se tudi tokrat ni izognil svojemu slovesu: prišel je nekoliko pijan in je izjavil, da njega literarni večeri ne zanimajo. A vsaj obsedel je, kar je bil napredek, pravzaprav ne le to - MK, ki je luciden realist, je sprevidel, da so nastopi pred publiko postali nuja. Kakor krt, ki so ga z dimom izbezali iz luknje, je skeniral obiskovalce pred sabo z nekoliko kalnim pogledom in bilo nam ga je žal prav toliko, kot smo se po drugi strani veselili, da nas bo zasul s svojimi domislicami. Na hrbtni strani mesta, tam, kjer se od poletnega vrvenja sliši le pridušen hrum in nekakšne kitare, se je v dvoranico med knjigami usedel polducat čudakov in ena dama z globokim dekoltejem in kozarcem kaberneja na visokem peclju. Pozneje, ko bo odložila kozarec na tla in se pridružila pisatelju, da prebere odlomek iz njegove knjige, se bo izkazalo, da za njeno tu in tam okorno dikcijo in težave z obsežnejšimi sklopi sičnikov ni kriv le kabernet, ampak četrt stoletja prebivanja na Danskem, kamor se je poročila. Ministrstvo za kulturo si ob predpisovanju kvot za predstavitve literature in spodbujanje branja gotovo ni predstavljalo njenih bosih nog v lahnih sandalih, bogatega slapa njenih las, ki si jih je vsake toliko vrgla nazaj, pa tiste kričeče rdeče šminke na ustnicah, ki so vsake toliko, dokler je še sedela med publiko, vzhičeno vzkliknile: "Kakšen umetnik!" ali: "MK je slovenski Henry Miller!" Slovenski Henry Miller se je zadovoljno smehljal in se kar topil v tako ugodnem razvoju dogodkov. Tu, na hrbtni strani mesta, kjer se poletna vročica ni oddihovala z mrmranjem množice, se je med suho pozlato na stenah in hrbtišči odcvetelih knjig sama od sebe razvijala zgodba, ki je ni v nobenem dobro načrtovanem literarnem nastopu. MK, legenda literarnih večerov, ni storil drugega, kot da je sedel in čakal, da pridejo vprašanja mimo. Da je ob vprašanjih prišla tudi literarna dama s tujim pridihom, se je zdel samoumeven pribitek. Ko jo je enkrat vmes ozmerjal s kravo, se je ravnovesje za hip zamajalo in grozilo zdrkniti na zoprni nivo osebnih očitkov, a se je dama hitro pobrala in svojo žensko prizadetost takoj zamenjala z ženskim orožjem - šla je k avtorju in ga kar tam, pred avditorijem, objela in poljubila. Seveda je bila zmaga njena, nove točke kredibilnosti pa je kasiral tudi MK, ki v svojih zgodbah najraje poudarja dvoje: da se ženske mečejo za njim in da je njegovo življenje en sam niz nenadejanih prigod. Vsakomur, ki je sedel zraven, je moralo biti jasno, da gleda prizor iz naslednje knjige, ki bo prišla iz pisateljevega računalnika - razen nemara dami, ki je ubogljivo odigravala svojo vlogo literarne junakinje. Tisti večer je na hrbtni strani mesta literarna interpretacija izgubila pomen in masko. Pisateljeve enozložnice, s katerimi je zavračal ali potrjeval vprašanja, so se z moderatorjevimi zastavki, trditvami in izzivi počasi zamešali v zgodbo, ki je kakor goba rasla zdaj že kar med publiko - brez ene same besede refleksije, teorije ali prikritega koketiranja. Ministrstvo za kulturo že dolgo ni tako dobro vložilo svojega denarja. Ko je MK vzvišeno potrdil, da ga res nima pomena še naprej izzivati k pogovoru, smo vedeli o njem več kot o vseh udeležencih letošnjega kongresa PEN skupaj, čeprav bi zdajle znal iz vsega, kar je bilo prebrano, povedati samo to, da v eni od zgodb pristane na dvorišču raketa. In ko je pozneje na bližnjem gostilniškem podu dama bliskala s fotoaparatom okrog svojega književnega idola, se je zdelo, da smo dodali tudi glamur. Dejstvo, da bodo fotke bolj ali manj postrani, je vsesplošni podobi večera le v prid.
 |
