|
ODGROBADOGROBA
Ko je Đuro oznanil, da bo začel režirati svoj drugi film, sem ga vprašal, če ga že kaj muči sindrom drugega filma: Igor Šterk, Andrej Košak, Janez Burger in Miha Hočevar, ki so pred nekaj leti zablesteli s svojimi prvenci (Ekspres, ekspres, Outsider, V leru, Jebiga), so po svojih drugih filmih – Ljubljana, Zvenenje v glavi, Ruševine, Na planincah – padli v pozabo. Hja, njihovi drugi filmi so bodisi kreativno ali pa komercialno odpovedali. Đuro, ki je kot režiser debitiral s Kajmakom in marmelado, največjim hitom samostojne Slovenije, je dahnil le: “Ne me strašit!” Glede na to, da režira svoj drugi slovenski film, ga je lahko upravičeno strah – izraz sindrom drugega filma je bil ustvarjen za slovenske režiserje. Njihovi prvi filmi so pogosto veselice – njihovi drugi filmi so pogosto pogrebi. Spomnite se le naših pionirjev – režiserjev, ki so posneli prve slovenske celovečerne filme. Janko Ravnik je leta 1931 posnel prvega – V kraljestvu Zlatoroga. Na začetku je pisalo: “Ta film je nem, toda kljub temu doni v naših srcih mogočna pesem Sveta si zemlja slovenska. Če bo film vzbudil to občutje pri slehernem, je dosegel več kakor svoj namen.” Ravnik je dodal: “Vseskozi se vrstijo pogledi na naše vršace, doline, gozdove, jezera in bistre vode. Vsega lepega je v izobilju!” Toda kot kaže, je lepota očitno pokopala Ravnika – drugega filma ni namreč nikoli posnel. Kar velja tudi za Ferda Delaka, ki je naslednje leto posnel Triglavske strmine, neke sorte remake Zlatoroga. Točno, Delak drugega filma ni posnel. Ker se je očitno specializiral za remake slovenskih filmov in ker je bil Zlatorog tedaj edini slovenski celovečerec, ni imel več česa remakirati. Okej, lahko bi posnel remake Triglavskih strmin, toda to bi bilo tako, kot da bi posnel remake Zlatoroga. Še več, Zlatorog in njegov remake sta dolgo, dolgo časa ostala edini slovenski celovečerec – vse tja do leta 1948, ko je France Štiglic posnel Na svoji zemlji, prvi slovenski zvočni celovečerec. Oba, Ravnik in Delak, bi lahko svoji biografiji naslovila Sindrom drugega filma. Toda Slovenci so imeli tedaj že s tem, da so film sploh posneli, take težave, da sta imela verjetno občutek, da sta zmagala – posnela sta pač prvi film. Na drugega nista niti pomislila. In to je bila v resnici le slovenska variacija sindroma drugega filma – že prvi film te tako ubije, da drugega sploh ne posnameš. Mnogi slovenski režiserji niso nikoli posneli svojega drugega filma – recimo Jože Bevc, ki je posnel komedijo To so gadi (1977), enega izmed največjih slovenskih hitov.
Jasno, ko je Štiglic posnel film Na svoji zemlji, vseslovenski hit, je postal narodni heroj. Toda potem je posnel svoj drugi film – Trst (1951), ki je bil mrtev ob prihodu, pa četudi je izgledal kot nadaljevanje filma Na svoji zemlji; film Na svoji zemlji se je končal pred Trstom, Trst pa se je dogajal v Trstu. Ni šlo. France Brenk, slovenski filmski leninist, je kilavost tega filma pripisoval dejstvu, da je nastajal “v zadušni atmosferi pariških mirovnih pogajanj in težkih bojev za obstanek po Informbiroju,” ali bolje rečeno – mednarodna politična situacija se je stalno spreminjala, tako da so bili en dan good guys Rusi, naslednji dan Američani, pa spet Rusi in tako dalje. Štiglic se je izgubil – in njegov drugi film je bil kreativni in komercialni polom. Sezono je rešil Jože Gale s Kekcem, ki je postal huronski hit – jasno, Gale je postal novi narodni heroj. Povsem normalno je, da režiser, ki posname tak hit, takoj posname naslednji film. Ne v Sloveniji, heh. Gale svojega drugega filma ni posnel v Sloveniji, hočem reči, slovenski hitmaker je svoj drugi film posnel šele čez 6 let – v Bosni. Naslov: Tuja zemlja. Čisti antiklimaks. Daleč od doma – daleč od Kekca. Ali pa vzemite Bojana Stupico: po Jari gospodi (1953) je posnel le še svoj drugi film. V Črni gori – V mreži (1956). Ni se prijel. Še huje – drugi film je dokončno ubil njegovo željo po režiranju filmov. Ni bil prvi ne zadnji slovenski režiser, ki se mu je zataknilo pri drugem filmu: Božo Šprajc je po seksi Krču (1979) posnel Dih (1983), ki je izdihnil. Matija Milčinski (1980) je po intrigantnem Prestopu (1980) posnel Coprnico Zofko (1989), ki ni poletela. Marjan Ciglič je po ambiciozni, kontroverzni Razseljeni osebi (1982) posnel Ječarje (1990), ki bi jih bilo treba zapreti. Mitja Milavec je po enem nadstropju omnibusa Trije prispevki k slovenski blaznosti (1983) posnel katatoničnega Herzoga (1996). Boštjan Vrhovec je po pikantnih Letih odločitve (1984) posnel “psihotriler” Nekdo drug (1989), ki bi ga bilo treba hospitalizirati. Jure Pervanje je po evforični retro farsi Do konca in naprej (1990) posnel dolgočasni Triangel (1991). Vinci Vogue Anžlovar je po hitu Babica gre na jug (1991) posnel banano Oko za oko (1993). In glej, no, tudi Jan Cvitkovič, ki je zablestel s svojim prvencem Kruh in mleko, ob koncu oktobra prihaja z drugim filmom. Naslov lepo povzema zgodovino slovenskega filma – Odgrobadogroba.
 |
