|
IZMENE
Tokrat je zadnjič, da me briga knjiga – v Premieri, seveda. Skrbnega urednika sem v nujnost slovesa prepričal šele, ko sem izvlekel najbolj subjektivni dejavnik – ustvarjalnost. Ko sem omenil, da bi proste ure in moči v prihodnje rad hranil za pisanje leposlovja, so bile prioritete jasne. Ko se socialni prostor razširi, je treba v njem poiskati osebno zgodbo.
Pred dvema letoma in pol, ko se je to pisanje začelo, je bilo drugače: prostor za knjigo kot običajno izbiro užitka in ne nujno ravno svetinjo duha in nacionalne zavesti je šele nastajal. Medtem se je spremenilo veliko. Zgodili so se Vrhunci stoletja, malce manj Slovenska zgodba, in posledično Žepna knjiga in Žepnice. Na novem mogočnem tržišču ponatisov je knjiga postala tudi potrošno blago. Če kliknete po debatah na netu, vidite, da zelo različne knjige berejo zelo različni ljudje – in si o prebranem oblikujejo tudi mnenje, ki ga delijo z drugimi. Mit o osamljenem bralcu čudaku, ki so ga ustvarjala dela negativne utopije, recimo Bradburyjev Farnheit 451, in potrjevale številke prodanih slovenskih naklad, je vsaj začasno presežen. Knjiga je še medij, ki nas uspešno nagovarja.
Drugo vprašanje je, ali nas nagovarja enako kakor naše starše in stare starše. Če so partizani na boj v prsnem žepu nosili Prešernove poezije, kakor nas uči nacionalna mitologija – bomo v naslednjo vojno vzeli s seboj Prešerna, Coelha, Chomskega ali morda Houellebecqua? Težko reči; zanesljivo pa nekaj drugega kot naš soborec. Izbira branja je postala nekaj skrajno osebnega. Pravzaprav ena vse redkejših možnosti, da v svetu diktiranih okusov uveljavimo osebnega.
Morda pa je ta trditev malce preveč drzna. Če bi parafrazirali Borgesa (»biti se pravi biti fotografiran«), bi lahko rekli, da je pisatelj danes tisti, ki ga fotografirajo kot pisatelja. Nek samozvani pisec je v borbi za mesto pod žarometi zapisal, kako njegovi starejši kolegi morda res boljše pišejo, vendar se manj pojavljajo v trač revijah, in kaj jim potem pomaga dobro pisanje? Če bi njegovo vrednostno logiko odpravili kot razkriti narcisizem, bi se odzvali preveč naivno. Posameznikovo blagovno znamko »pisatelj« v javnem mnenju danes lažje uveljavi tak pripis k fotografiji v javnem mediju kot pa branje njegovih del. Za branje sta potrebna večje znanje in večji napor. Tudi za literarni okus velja tako kot za siceršnje zaznavanje sveta: tisti, ki ne ve, prepusti ustvarjanje svojega mnenja tistemu, za katerega misli, da ve.
V slovenskem izročilu je bila blagovna znamka »pisatelj« tradicionalno zaznamovana z nekaterimi stalnimi lastnostmi. Recimo s prizadevanjem za narodov blagor, uboštvom, pa tudi s povezavo z alkoholom in drugimi splošno dopuščanimi ekscesnostmi. Ta stalnost je odločilno zaznamovala naše obzorje pričakovanja in kar težko nam je verjeti, da je nekdo res pisatelj, če pa nič ne govori o usodi slovenstva, živi običajno meščansko življenje in pije le vodo. A tudi to se utegne spremeniti. Današnji sistematizirani obrati literarne industrije težko prenašajo do te mere samovoljnega subjekta, da ne prihaja na lastna branja, ne zna odgovarjati na novinarska vprašanja, se noče fotografirati (!) in zamuja z oddajo rokopisov. Tak avtor je sicer še zmeraj lahko pisatelj, le da bo za to vedel le sam in njegovi bližnji, industrija pa terja voljne kooperante. In industrijski so postali že tisti, ki včasih niso bili: študentske in alternativne založbe vse bolj tiskajo iste nakladne avtorje kot velike korporacije, literarni festivali pa se vse bolj spreminjajo v rockovske koncerte.
Vprašanje je seveda, kako bodo v tako zasnovane tržne poti prihajale nove ustvarjalne energije. »Vse, kar je kulturno valorizirano, lahko kasneje tudi komercializiramo. Toda vse, kar je komercializirano, izgubi kulturno vrednost. Postane profano, zato ga moremo in moramo ponovno valorizirati. Valorizacija in komercializacija se vzajemno kompenzirata in nenehno izmenjujeta,« piše Boris Groys. Zato dober literarni menedžer danes le še z enim očesom spremlja, kakšen inkaso je prinesel njegov zadnji projekt, več pozornosti pa posveča temu, kaj se dogaja novega. In to novo tudi podpira. Z naložbami v avtorje, ki se (še) ne prodajajo, z organiziranjem zastonjskih literarnih izobraževanj, z akcijami popularizacije branja, ki prinašajo samo izgubo. Ne vnovčuje preteklosti in sedanjosti, temveč ustvarja prihodnost, saj brez prihodnosti tudi njegovo sedanje delo nima smisla. Pa čeprav bodo dobiček prihodnosti pobirali drugi.
 |
