|
TASCHEN
Še celo LA Weekly, losangeleški Village Voice, je bil fasciniran: Benedikt Taschen, nemški založnik, je svojo ameriško bazo premaknil v Los Angeles. Kar je presenetljivo: vsi veliki, prestižni založniki, okej, vsi založniki, ki dajo kaj nase in na svoja četrtletna poročila, so bazirani v New Yorku. New York je njihova metropola. Toda Benedikt Taschen je bil vedno tako ekscentričen, da selitev vendarle ni bila prehud kulturni šok. Sploh pa, v svoji založniški karieri je šel vedno za slikami, tako da je bilo le še vprašanje časa, kdaj bo pristal in se baziral v Los Angelesu, ki gre že 100 let predvsem za slikami. Za gibljivimi slikami, se razume. Taschen gre za fiksnimi, statičnimi, zamrznjenimi, ustavljenimi slikami, hja, za fotografijami, ki pa so se v njegovih rokah – v njegovi režiji – spet premaknile. Specifično, na trgu z "ilustriranimi" knjigami – coffee-table books – je našel tako masivno, tako spektakularno in tako globalno nišo, da ga je spremenil.
V njegovih knjigah ne boste našli dosti teksta, le fusnote: nič, to so le kolekcije fotografij z rdečo nitjo. No, s temo. Včasih so tema šestdeseta, včasih trideseta. Včasih arhitektura, včasih filmi, včasih dragi hoteli, včasih poceni hoteli. Včasih moteli, včasih digitalne lepotice. Včasih Giovanni Battista Piranesi, včasih "digitalni dnevniki" Natache Merritt. Včasih mojstrovine zahodne umetnosti, včasih sodobni dizajn. Včasih kalifornijski dizajn, včasih londonski slog. Včasih Annie Leibovitz, včasih Picasso. Včasih Dali, včasih M. C. Escher. Včasih Frida Kahlo, včasih Roy Lichtenstein. Včasih Renoir, včasih Bosch. Včasih Billy Wilder, včasih William Claxton. Včasih Richard Neutra, včasih R. M. Schindler. Včasih Leni Riefenstahl, včasih moderne amazonke. Včasih gay erotica, včasih azijske dame. Včasih spodnje perilo (skozi stoletja), včasih underground seks (Fetish Girls). Včasih sloviti van Gogh, včasih obskurni Elmer Batters. Ali Eric Stanton. Ali Theo Ehret. Vseeno. Formula je enostavna: Taschen je subkulture, življenjske sloge in muzejski art spremenil v flambojantne tematske parke, v fetišistične, kolektorske, voajerske happeninge urbane arheologije. Vsaka izmed teh monografij izgleda ultimativno. Del te pin-up formule pa so tudi zelo močna vezava, kul dizajn, zelo fin papir, odlične fotografije, huda ambicija – in seveda, zelo nizka cena. Če podobno knjigo zložijo druge založbe, je cena dvakrat, trikrat višja. 41-letni Benedikt Taschen, ki je v založniški biznis stopil pri dvanajstih (po pošti je prodajal stripe), zacola le nekaj dolarjev, včasih 10, včasih manj, včasih 30 ali 40, toda vedno je pod ceno, dumpinški. Taschen = poceni, dostopna pop ekskluzivnost. Taschen = diskontni luksuz. Taschen = zgodovina po akcijski ceni.
Kar pa ne pomeni, da nima svojih razkošnih, magnatskih fiksnih idej … ee, vizij … ee, ekstravaganc: SUMO, njegova knjižna, "definitivna" kolekcija fotografij Helmuta Newtona, stane 2.500 dolarjev. Ni čudno – že tehta 33 kg! Vezali pa so jo v Vatikanu! Glede na to, kaj vse je Newton fotografiral, sta možnosti le dve – da so vatikanski knjigovezci pravi profiji ali pa da so imeli pri delu zavezane oči. Kakorkoli, v Vatikanu se jim je verjetno zdelo, da gradijo piramido. Če SUMO postaviš v dnevno sobo, pohištva ne potrebuješ – bolje rečeno, za pohištvo ni prostora. Če imaš dnevno sobo manjšo, se lahko hitro zgodi, da ni prostora za samo dnevno sobo, huh. G. O. A. T. (Greatest of All Time), 700-stranska deluxe kolekcija fotografij boksarja Muhammada Alija, bo stala 3.000 dolarjev, vključevala pa bo tudi soundtrack. Knjiga s fotografijami japonskega fotografa Nobuyoshija Arakija, ki ima fane tudi pri nas (Borut Krajnc), stane 1.250 dolarjev. Kaj je to za fana, huh! Araki je itak vedno drag. Marilyn, razkošna kolekcija fotografij, ki jih je posnel pokojni André de Dienes, ljubimec Marilyn Monroe oz. Norme Jean Baker, stane 200 dolarjev, toda vključuje tudi 600-stranski faksimile dnevnika, ki ga je de Dienes pisal na on-the-road potovanju z Normo Jean. Za fane? Za globoke fetišiste. Globalni uspeh knjig, ki jih izdaja založba Taschen, dokazuje, da je človek muzejsko bitje, ki potrebuje le nekoga, da v njem prebudi fetišista – le nekoga, ki da muzeju touch losangeleškega vznemirjenja.
 |
