|
Sloves
Za Josha Hommea in Nicka Oliverija se je življenje na prelomu novega tisočletja obrnilo v srečno smer. Ko sta pred leti objavila prvenec pri neki zakotni neodvisni založbi, sta bila le tipčka s hvale vredno preteklostjo, kot mulca sta nažigala kitare v puščavi v zasedbi Kyuss, Nick Oliveri pa se je nato šel izživljati k precej norim Dwarvesom. Preteklost v rocku včasih pomaga, včasih pa ne. Včasih je obremenjujoča, včasih pa je prepotrebna pika na i. Češ, ali veš, s kom so ti tipi jahali? Leta 2000 sta basist Oliveri in kitarist Homme kot Queens of the Stone Age pri velikanih objavila odličen album Rated R, ki je končal na prvem mestu številnih seznamov najboljših albumov tistega leta. Rated R je dejansko fenomenalna stvaritev, ki je našla lastno mesto med psihadelijo, rockom, punkom, soulom in popom. Je album, ki prenaša feeling zelo soroden občutku, ki ga daje sloviti Nevermind od Nirvane. V tem času je rock na dveh ključnih trgih – britanskem in ameriškem – postajal znova in QOTSA so postali predstavniki nove glasbene realnosti in so s serijo zelo dobrih koncertnih nastopov, intenzivno turnejo ter nekaj nudističnih ekscesov vstopili v ligo nedotakljivih. Njihov sloves je končno začel delati za njih, premagovati ovire, preden sami sploh kaj ukrenejo, prehitevati jih za nekaj kilometrov. Njihov novi, tretji album Songs for the Deaf, je pred kratkim izšel ob velikanski podpori hypea, vzhičenosti s strani založbe in navdušenih rockovskih kritikov, ki vsi večinoma ponavljajo to, kar je zapisano v gradivu za tisk. Enkrat, ko v rocku vstopiš med nedotakljive, si pač tam. Ostaja pa vprašanje, koliko časa boš tam tudi ostal. Na Songs for the Deaf so s Hommeom in Oliverijem igrali Dave Grohl (Nirvana, Foo Fighters) na bobnih, pevec Mark Lannegan (Screaming Trees) in kitarist skupine Perfect Circle Troy Van Leeuwen. Songs for the Deaf je zelo neposreden rockovski album, ki za razliko od predhodnika, nima večplastnosti, multidimenzionalnosti, doživetega prehajanja iz sloga v slog in predvsem nima komunikativnosti. Je pač rock album skupine, ki želi rockati, a pri tem ne moremo mimo dejstva, da Queens of teh Stone Age rockajo na dokaj starinski način. Presenetljivo, kot kakšni King Crimson in podobni "hipijaši". In to celo, ko igrajo punk. Paul Westerberg, nekoč vodja sila vplivne in spoštovanja vredne zasedbe Replacements, kitarist in pevec, ki je v začetku devetdesetih veljal za tisti tip umetnika, ki ga danes pooseblja kavboj Ryan Adams, torej mladega, nekonvencionalno nadarjenega skladatelja, ki na sodoben način nadaljuje veliko zgodbo ameriške pesmi, je uresničil na dvojnem albumu Stereo zanimiv, prvinski eksperiment. Na eni plošči so posnetki pod vzdevkov Grandpaboy, ki prinašajo pozitivno rockanje v slogu Keitha Richardsa, drugi album pa je posnet v kantavtorskem slogu – glasba skozi kitaro in glas. Maksimalno lo-fi, toda resnično! Stereo in Mono sta plus za sloves Paula Westerberga. Skupina sorodne duše so Marah. Zasedba, ki jo vodita brata Bielanko, je na svoja dva prva albuma, še zlasti pa na drugem Kids In Philly, blestela kot veliki junaki rocka. Kids In Philly, drugi album tega kvarteta iz Philadelphije je navdušujoča stvaritev, ki z vsakim vnovičnim poslušanjem z nečim novim nagrajuje poslušalca. Toda novi album Float Away With the Friday Night Gods je povsem druga zgodba. Marah so nerazpoznavni, čisto drugačni, kot če bi jim vampirji posesali kri in odvzeli dušo. Vrženi v veliki britanski studio Rockfield, daleč od doma in z novo ritem sekcijo, se izgubljajo v nalogi, da postanejo konkurenti The Strokes. In lahko se poslovijo od slovesa najbolj plemenite skupine.
 |
