|
25 NACIONALNIH KULTURNIH INSTITUCIJ
Ena od ključnih dilem, ki je spremljala razprave o vlogi kulture in umetnosti, o njeni (ne)pomembnosti, o odnosu države in lokalnih skupnosti do javnih kulturnih zavodov, ki so jih ustanovili, o samostojnih kulturnih ustvarjalcih, o zasebni iniciativi na področju kulture in še bi lahko naštevali, je, kakšno naj bo razmerje med subvencijo in prihodkom, ki ga kultura ustvari na trgu. Če kaj, se ta dilema na ravni verbalnega diskurza ni zapirala, pač pa se je povsem razprla. Na eni strani so se znašli zagovorniki radikalnega zmanjševanja subvencioniranja kulture, na drugi ostri nasprotniki poskusov potiskanja kulture na trg. Med obema polariziranima poloma so živeli in delovali kulturni subjekti, uspešno ali manj uspešno, transparentno in manj transparentno, dobro ali slabše obiskovani ali brani, dobro, povprečno ali slabo subvencionirani, mednarodno opazni ali neopazni, zadovoljni in nezadovoljni. Kulturna politika skrajnostma ni prisluhnila. Ravno nasprotno, ob rebalansu proračuna za leto 2005 je dosegla celo rahlo povečanje državnega subvencioniranja, kar je zagotovo izraz modrosti države, ne pa slabosti, kar ji sedaj očitajo neolibertarni zbor in nekateri prosti strelci na kulturni sceni. Eden med njimi je v kolumni v Delu celo zapisal oceno, da je "javnofinančni položaj slovenske kulture evropsko primerljiv, celo nadstandarden".
Morda je tak glede nekaterih novih pristopnic, nikakor pa zapisana ocena niti približno ne zdrži primerjave z nobeno izmed držav zahodne Evrope. Javnofinančni položaj slovenske kulture je v tej luči izrazito podhranjen. Samo za sanacijo ključih nacionalnih zavodov v Ljubljani (Opera, Drama, Narodni muzej, NUK II, Moderna galerija, Cankarjev dom, območje Metelkove) bi ta trenutek potrebovali vsaj še en letni proračun Ministrstva za kulturo! Denarja tudi ni za številne nove programe in novo prepotrebno kulturno infrastrukturo, ki jo je parlament uvrstil v nacionalni kulturni program do leta 2007. Bo morda od večjih investicijskih zalogajev tam nekje do leta 2008 prenovljena le Opera ali še kakšen del Metelkove? Bomo videli! Kolumnistovo rožnato ocenjevanje sedanjega obsega proračunskega denarja, ki gre za subvencije v kulturo in paktiranje z neolibertarnimi kritiki slovenskega modela financiranja kulture izhaja iz nepoznavanja temeljnih finančnih parametrov ekonomskega položaja in poslovanja javnih kulturnih zavodov, ki jih je ustanovila država ali lokalna skupnost.
Slovenska država se je po osamosvojitvi (znova) opredelila, da bo imela dve nacionalni operi z baletoma, en simfonični orkester, tri nacionalne dramske hiše, Cankarjev dom, Narodno galerijo … vse tja do številke 25 nacionalnih javnih kulturnih zavodov, da bo delno subvencionirala nekaj deset lokalnih oz. regionalnih zavodov po Sloveniji itd. Ekonomika kulture je že zdavnaj izračunala, koliko okvirno stane obratovanje vsakega od teh zavodov - ne le v slovenskih, pač pa tudi v svetovnih razmerjih. Če slovenska država hoče imeti evropsko primerljivo mrežo nacionalnih kulturnih ustanov, ji je potreben le še korak do izračuna subvencije, ki jo mora zagotoviti vsako leto za delovanje vsakega od ustanovljenih zavodov. Na osnovi desetletnega rezultata, ki ga je dosegel vsak kulturni zavod na trgu, se da zelo hitro predvideti, kakšen prihodek na trgu bi moral doseči vsak zavod v naslednjih petih letih. Ta je danes npr. pri SF in Drami približno 20 %, v Operi 10 %, pri CD pa 50 %. To pomeni, da mora država za SF in Dramo v Ljubljani itn. zagotoviti približno 80 % subvencije in Operi 90 %, če hoče, da bodo od nje ustanovljeni zavodi lahko delovali.
Druga plat medalje je odgovornost države oz. Ministrstva za kulturo, da sprejemata zakonodajo in v "svojih" zavodih imenujeta kakovostne direktorje in umetniške vodje, take, ki bodo sposobni sami in s pomočjo države kreirati uspešno programsko, kadrovsko in finančno politiko. Država je tista, ki ima v rokah vsa ključna "orodja" za vodenje kulturne politike v javnih zavodih: zakonodajo, subvencioniranje, kadrovanje z možnostjo odpoklica neučinkovitih direktorjev, ukinitev zavoda in motiviranje zaposlenih v zavodih za doseganje vse boljših rezultatov.
Vsako počez pozivanje na ukinitev subvencij ali pa govorjenje o "nadstandardnem javnofinančnem položaju slovenske kulture" je nerealno in lahko vodi v ukinjanje slovenske javne kulturne infrastrukture. Produktivni poti sta lahko le spremenjena delovna zakonodaja, ki bo zmanjšala nekatere privilegije zaposlenih kulturnikov, in konkretna debata o tem, kateri nacionalni (ali lokalni) javni kulturni zavod naj se (ali se ne) ukine ali pridobi status zasebnega zavoda.
V Nemčiji so imeli po združitvi 163 simfoničnih orkestrov. Do danes so jih zaradi pomanjkanja proračunskega denarja ukinili 32. V Sloveniji bi na republiški ravni verjetno težko ukinili edini državni orkester, edini dve nacionalni operi ali, recimo, kakšnega od nacionalnih dramskih ansamblov. Enako težko bi za strateško dogovorjeni program in obseg javne službe zmanjšali subvencioniranje Cankarjevemu domu iz 50 % na, denimo, 30 %. Če pa bi država takšno odločitev nekoč vseeno sprejela, bi to pomenilo komercializacijo oz. korenito spremembo programa in s tem odpoved Cankarjevemu domu, kot ga javnost pozna, doživlja in sprejema vse od njegove ustanovitve. Pri tem je treba povedati še to, da je na začetku država subvencionirala CD z 90 %, po letu 2000 pa zaradi ugodnih poslovnih rezultatov znaša subvencija le še 50 %.
 |
