|
TRUMANOV SHOW
Knjige, okoli katere se plete film Capote, najbrž ne boste tako kmalu prebrali. V slovenščini je roman Trumana Capoteja Hladnokrvno izšel z rekordno kratkim zamikom - dobro leto po izidu v ZDA, se pravi, da bo drugo leto štirideset let, kar se je pojavil v zbirki Zenit. Nič čudnega, da so ga knjižnice bolj ali manj pospravile. Priložnost, da bi jo rehabilitirali časopisni ponatisi, je zgrešil in tako se spreminja zgolj v obvezen podatek iz ameriške literarne zgodovine. Skupaj s filmom, ki ga je po knjižni predlogi posnel Richard Brooks in je še povečal njeno slavo, se je preselil v sivo območje klasike, o kateri vsi vejo, iz česa obstaja, nihče pa ne ve, kaj jo sestavlja. (Navsezadnje: ali bi, potem ko ste šli iz kinodvorane, vedeli povedati, če je Capote v svojem romanu opisal zgolj dogajanje na kmetiji ali tudi svoje pogovore z morilcema?) Pisateljevo deklarirano izhodišče je bilo, da bi skoz množični uboj opisal trk dveh Amerik: mirne in moralne na eni strani in Amerike zločina na drugi. A hudič pisateljskega poklica je v podrobnostih, ne v načelnih opredelitvah. Med mnogimi načini bega pred formo si je Capote izbral žurnalističnega, ki ne dopušča odmikov od dejstev. Dejstva pa sta bila, med drugim, dva živa človeka. Zločinca gor ali dol, s tem ko se je vmešal v njuno zgodbo, je prevzel nase soodgovornost za njuno usodo. Za njun biti ali ne biti. Ki pa je vendarle šele drugotna, saj je pisateljeva prva odgovornost tista neobstoječa in iz niča nastajajoča gmota, ki jo mora oblikovati: njegov dokumentarni roman. Kruta resnica, ki jo prijazne bralke zmeraj znova spregledujejo, a dela iz ustvarjalcev življenjske razvaline in pijance, iz vseh, ki se znajdejo v njihovi pretesni bližini, pa žrtve. Zato je pravzaprav osrednji junak Capoteja prav knjiga: roman, ki muhasto grozi, da bo izginil, preden bo dokončan. In pošilja svojega avtorja, da hodi v mrzli podsvet, v temo in beton jetniških celic pit živo kri in jo prinaša v blagi mir španske obale, kjer se v lagodju in toploti debeli vampirsko delo. Pisanje ne pozna morale. Pisatelj ni človek, to je znana stvar, in navsezadnje umetniki to pogosto sami poudarjajo. Da niso drugega kot medij. Capote da okusiti višek te nečloveškosti, ko Truman nebogljeno cepeta, da dela ne bo mogel dokončati, če bo sodišče morilca oprostilo. Njegova končna odločitev, da bo zraven pri poslednjih Perryjevih trenutkih, je brezkompromisna pika k dokončanemu romanu. Ampak že tudi prehod k slavi, ki jo je nakazalo vmesno branje. Kako je z moralo od tu naprej, ne vemo; zapis na koncu nam sicer pove, da Capote po Hladnokrvnem ni končal nobenega romana več, a dejstvo je, da je še pridno in z uspehom pisal. In ,spomnimo se ob tej priliki še nečesa: ko je Truman Capote bral odlomke iz svojega romana elitni newyorški publiki, je doživel ovacije. Ko je dobra tri desetletja kasneje Oliviero Toscani na velikih plakatih objavil fotografije na smrt obsojenih iz ameriških zaporov, bi ga bile ameriške oblasti najraje linčale. Oba sta smela priti v stik z nesrečniki zaradi privilegiranega položaja, ki sta ga zasedala v umetniški produkciji. Capote je bil zaželen, ker je uravnovešal smrtno kazen s krutostjo zločina. Toscani je postal odpadnik in izdajalec, ki je zlorabil dobrohotnost zaporniških ustanov in pravosodnega sistema. Ločuje ju ne le doba, ki se je od teka pripovedi v času obrnila k instantni prezentaciji v podobi, ampak drugačno dojemanje Amerike, kot jo je na začetek svojega pisanja postavil Capote. Njegova blažena dihotomija, črno-belo naivno dojemanje "dveh Amerik", dobre in zle, je bila pravljica. Toscanijevo opozorilo na grobo odstranjevanje kriminalcev je bila deklaracija. Seštevek v resničnosti pa je, kot je pokazal film Capote in smo zadnja leta gledali tudi na posnetkih iz Guantanama, družba, ki je zrasla s kulturo neposrednega kaznovanja. Po domače: Američani so še pred pol stoletja pripirali svoje zločince kar pri šerifih doma. Hladnokrvni četverni uboj danes ne fascinira več. Nagledali smo se tega. Prvič pa smo videli jetniške rešetke in morilca tako rekoč sredi kuhinje, v kateri šerifova žena pripravlja večerjo. In končno razumeli.
 |
