|
ŽIVLJENJE PO PRVINSKEM NAGONU
Bi morali filmi ostati nedolžni kljub dejstvu, da je gledalce resničnost že zdavnaj razdevičila? Morda, toda kdo jih bo potem še gledal? Pred leti je Jay Leno, popularni voditelj Tonight Showa, pripovedoval anekdoto o svoji materi, ki si je v videoteki sposodila Prvinski nagon. Prah, ki ga je takrat dvignil Verhoevnov film, je segel tudi do rekreativne kinopublike, med katero se je znašla tudi Lenova mama. Da bi bila na tekočem, si je sposodila razvpito kaseto, po dvajsetih minutah poklicala Jaya ter mu zaupala skrivnost: »Si ti sploh vedel, da film govori o ženski, ki ne nosi perila?« Starejša gospa se je namreč bala, da bodo prijatelji, mediji in oblasti zvedeli, kakšne pogrošnosti gleda.
Starejših gospa, kakršna je Lenova mama, je v Ameriki ogromno. V bistvu jih je zmeraj več. Ne samo med gledalci, ki so večinoma tiho in se (ne) znajo racionalno sprijazniti s filmskim posnemanjem resničnosti v duhu avtorske svobode, temveč predvsem med tistimi, ki filmov sploh ne gledajo kot celoto in le bdijo nad detajli, ki iztrgani iz konteksta dobijo povsem drug smisel. Tem skupinam se na kratko reče moralna večina oziroma cenzura, za njihovo mobilizacijo pa zadostujejo že tako nedolžne TV-serije kot Doogie Howser, L.A. Law ali Beverly Hills 90210. Razlogi? V prvem primeru osemnajstletni zdravnik v eni od epizod izgubi nedolžnost; izvršni producenti serije so se zagovarjali, da je to logično, še posebej če ta oseba ni več najstnik in že dve leti hodi z istim dekletom. Navkljub razdvojeni javnosti je 3.700 telefonskih klicev pozdravilo to potezo, češ da omogoča sproščeno debato o seksu med starši in otroki, 3.500 pa jih je bilo proti. Večina pa je bila proti poljubu dveh lezbijk v nanizanki L.A. Law in nosečnosti v seriji Beverly Hills 90210, da zgražanja, ki ga je povzročila pojava bivše pornografske dive Traci Lords v seriji Married... With Children niti ne omenjamo.
Notorični cenzor Will Hays, ki je v divjih dvajsetih letih krotil hollywoodsko dekadenco in skušal gledalcem podaljšati iluzijo o nedolžnosti, je opravil temeljito delo. V tridesetih je iz filmov izgnal spolnost, goloto in celo prikaze rojstev, kar je vzdržalo v štiridesetih, v petdesetih pa so se že pojavile seks bombe Jane Russell, Marilyn Monroe, Jayne Mansfield ter Sophia Loren, ob katerih je bilo pregrešne misli moč zakriti ali zatreti samo tako, da se naštete igralke v filmih niso pojavile. In če se niso, je veliko gledalcev ostalo doma. Ker se seksapila preprosto ni dalo več skrivati, je tudi seks postal sestavni del zgodb, ki so posnemale življenje, še preden je začelo življenje posnemati njih. Premingerjev film The Moon Is Blue (1953) ni dobil blagoslova samo zato, ker je Maggie McNamara izustila besedo »devica«. Ko je leta 1964 prišel Mulliganov film Ljubezen z neznancem, je igralko Natalie Wood zaradi odlašanja s poroko le peščica smatrala za nemoralno. K liberalizaciji filmske svobode govora sta takrat prispevala še Lumetova filma Mož iz zastavljalnice (1965) in The Group (1966). Prvi z golim oprsjem črnke (kar je šlo nekaterim zelo v nos), drugi pa s sproščenim prikazom spolnega življenja na ženskem kolidžu. Leta 1972 pa je tako in tako povsod po svetu vzletel Bertoluccijev Zadnji tango v Parizu. Hollywoodski film se je od takrat dalje obnašal kot mlada in neizkušena striptizeta: poskušal je čimhitreje odvreči vse kose obleke, da bi lahko čimprej zginil z odra. Z leti so prišle tudi izkušnje. Prvinski nagon (1994) je bil le eden od rezultatov.
Skoraj istočasno s Prvinskim nagonom je na trg prišla knjiga z naslovom Hollywood vs. America, v kateri je konservativni filmski kritik Michael Medved seciral porast filmov z oznakami »X«, »R« in »NC-17« ter zanimanje zanje. Na njegovi črni listi so se zaradi »nenaravne in površno prikazane spolnosti, ki škoduje morali in ameriški podobi v svetu« znašli tudi filmi kot Marshallovo Čedno dekle (prostitutka najde princa svojih sanj), Annaudov Ljubimec (ljubezen med najstnico in 32-letnim Tonyjem Leungom) in Edwardsov Skin Deep (uporaba fluorescentnega kondoma). Medved zagovarja zlata leta Hollywooda, ko so bile po njegovih besedah oči celega sveta uprte v Ameriko zato, ker je filmska industrija idealizirala ameriški način življenja, le ta pa si je s svojimi visokimi moralnimi vrednotami utrl pot v še tako zakotne dele zemeljske oble. Medved je poudaril, da hollywoodski film še vedno dominira na svetovnih platnih, a s svojimi pesimističnimi vizijami, sprevrženimi, ciničnimi in naturalističnimi prikazi spolnosti, nasilja ter propada moralnih vrednot meče slabo luč na Ameriko, kar naj bi pri gledalcih privedlo do nezaupanja v ameriške vrednote ali pa spodbujalo nihilističen pristop do njih. Po Medvedovem mnenju naj bi novi hollywoodski film spodbujal dvom v institucije ameriške sedanjosti in svetu ponujal resničnost, ki je daleč brutalnejša in bolj skorumpirana od tiste, s katero se sooča Američan.
In kakšna je ameriška resničnost zdaj? Filmi so večinoma kastrirani, politično korektni in družinsko odštekani, slabo luč na Ameriko pa v glavnem meče kar njen predsednik.
 |
