|
SINDROM DRUGEGA FILMA
Dobri stari slogan se glasi: drugi film je najtežji. Hej, vprašajte Stevena Soderbergha, ki je po svojem triumfalnem prvencu Seks, laži in videotrakovi, kultnem hitu, pojmu "novega filma" in festivalskem ljubljencu, posnel Kafko, mračno, statično polomijo, ob kateri nam je čeljust padla v popkorn. O, šit, smo si rekli – kaj se mu je zgodilo? Je zbolel? Mu je kdo umrl? Ali pa vprašajte Dennisa Hopperja, ki je po fenomenalno uspešnih Golih v sedlu, sicer svojem režijskem prvencu, posnel Zadnji film, ki je potem dolgo časa ostal njegov zadnji – Hopperja so pač izobčili. To ni film, so rekli – to je dizaster, še huje, to je samomor! Ja, drugi film je najtežji – in običajno vir hudega razočaranja. Vsi se spomnite, kako je Milčo Mančevski zabriljiral s svojim prvencem Pred dežjem, osvojil zlatega leva in svet, in kako potem leta in leta ni posnel svojega drugega filma – ko pa ga je (Prah), so vsi le strmeli od razočaranja. No, "sindrom drugega filma" se je zgodil mnogim, tudi slovenskim upom, recimo Vinciju, ki je po uspešni komediji Babica gre na jug posnel rutinski, drugorazredni akcijski pofl (Oko za oko), in Andreju Košaku, ki je po čislanem Outsiderju mimo udaril z Zvenenjem v glavi, v katerem ni na voljo niti zvenenja niti glave.
Ni kaj, drugi filmi so nevarni, mučni in pogubni – še zlasti zadnje čase, recimo zadnje desetletje, saj so mnogi režiserji po triumfalnem prvencu preprosto izginili. Prvenec jim je prinesel ovacije, nagrade in status wunderkind – drugi film jih je pokopal in zbanaliziral. Vem, kaj se sprašujete: zakaj je prav zdaj "sindrom drugega filma" bolj epidemičen kot kdajkoli? Lepo vas prosim, če ne zdaj – kdaj pa? Filmska industrija, kultura imidža, popkultura in medijska mašina po eni strani niso bile še nikoli tako obsedene z wunderkindi, wonder boyi in geniji, po drugi strani pa še nikoli niso bile tako nestrpne in tako neučakane. Filmska industrija hoče bombastičnost, senzacije, tabloidnost, hitro konzumacijo in hitre dobičke – in wunderkindi so vedno dobra promocijska kljuka, bližnjica do bombastičnosti, senzacij, tabloidnosti, hitre konzumacije in hitrih dobičkov. Toda nikomur se ne ljubi čakati na to, da bo wunderkind premaknil svojo rit, da bo razvil svojo "vizijo", da se bo "našel" in da bo "našel svojo pot" – če z drugim filmom udari mimo, če ne izpolni kreativnih in še bolj finančnih pričakovanj, se ga zavrže. Koga briga! Naj se z njim ukvarja mama. In mnogi režiserji so po drugem filmu res tako ubogi, da bi jih lahko ljubile le njihove mame. Običajno jih tudi de facto ljubijo le še mame. Celo punce jih zapustijo. Ostale se jim ne približajo. Luzerje zavohajo že na daleč. O tem bi lahko tipi a la David Leland (Wish You Were Here), Rory Kelly (Sleep with Me) in Danny Cannon (Young Americans) pisali knjige ... ee, spovedi.
Toda sami dobro veste, v čem je glavni problem: režiser v nadaljevanju kariere zelo težko tekmuje s svojim triumfalnim prvencem. Prvenci so ponavadi napihnjeni, no, prenapihnjeni – mediji v povezavi s PR-mašino filmskih korporacij poskrbijo za pomp, po katerem je že življenje za do včeraj anonimnega suckerja ekstremno težko, kaj šele ustvarjanje drugega filma. Pri prvencu ima režiser običajno vse na svoji strani – medije, kritike, publiko, filmsko industrijo. Vsi so nori nanj, vsi se mu klanjajo, vsi ga nenormalno hvalijo, vsi ga nadnaravno povzdigujejo, vsi ga primerjajo s klasiki – hja, vsi stavijo nanj in ga patetično razglašajo za prihodnost filma. Ko pa enkrat ustvariš tako iracionalno klimo, je režiserjev drugi film lahko le antiklimaks. In režiser, ki so mu film napihnili v oblake, okej, v sedma nebesa, ve, da svojega prvenca ne bo mogel še enkrat posneti – da tega preprosto ne bo mogel ponoviti. Da ga je strah drugega filma, se razume samo po sebi. Če je s prvencem zaslužil za tropski otok, se gre lahko Greto Garbo – toda če je le verižni kadilec, mu preostanejo le napol gotski pritisk, pištola na čelu, mutacija, centriranje svojega novega glasu in upanje, da bo šel čez sebe. Kar je običajno premalo. Hočem reči, premalo je, da gre čez sebe in svoj glamur – iti mora čez klasike. Le da tokrat zares.
 |
