|
Dobrodošli doma, fantje
Iraška vojna traja že dobra tri leta, toda v ameriških filmih iraških veteranov – ameriških vojakov, ki se iz Iraka vrnejo domov – še vedno ni na spregled. Kaj bodo počeli, ko se bodo enkrat pojavili? Kaj bodo po vrnitvi domov počeli vsi ti fantje, ki so jih podvrgli klavnici, stresu, napetosti in negotovosti? Kaj bodo počeli vsi ti fantje, ki so jih prelevili v ubijalske stroje, v terminatorje? Nič dobrega se ne obeta. Ne pozabite, da se je zmešalo že fantom, ki so se leta 2002 vračali iz Afganistana, s prvega »križarskega« pohoda – trije pripadniki Posebnih enot so v vojaški bazi Fort Bragg (Severna Karolina) pobili svoje žene. Česa se lahko nadejamo od fantov, ki se bodo vrnili iz Iraka? No, pa poglejmo. Za začetek, iraško vojno zelo radi primerjamo z vietnamsko – ne brez razloga, se razume. Paralel je toliko, da bi lahko z njimi napolnili knjige, ki bi po zajetnosti ogrozile romane Stephena Kinga in Roberta Ludluma. Kaj to pomeni, je na dlani: če hočemo vedeti, kaj bodo po vrnitvi domov počeli iraški veterani, je dovolj, da pogledamo, kaj so po vrnitvi domov počeli vietnamski veterani.
V filmu Dobrodošli doma, fantje (Welcome Home, Soldier Boys, 1972, Richard Compton) se štirje vietnamski veterani (Joe Don Baker, Paul Koslo, Alan Vint & Elliott Street) po vrnitvi domov prelevijo v blodne, sociopatske, cinične, posiljevalske, morilske avtomate – hja, vietnamsko vojno preselijo v Ameriko, mestece v Oregonu pa prelevijo v My Lai. V filmu Prišli so ponoči (The Visitors, 1972, Elia Kazan) dva vietnamska veterana terorizirata družino tretjega, ki ju je v Vietnamu ovadil – vietnamske travme niso ostale v Vietnamu, ampak so se preselile v Ameriko. V Strelni črti (The Stone Killer, 1973, Michael Winner), posneti po romanu Johna Gardnerja, je še huje: vsemogočni mafijski padrino (Martin Balsam) najame vietnamske veterane, da bi izvršili genocid nad njegovo mafijsko konkurenco. Oh, še huje je v Lovu na ljudi (Open Season, 1974, Peter Collinson), predelavi znane zgodbe o grofu Zaroffu: trije degenerirani vietnamski veterani – Peter Fonda, John Phillip Law & Richard Lynch – se vsako leto prelevijo v lovce na ljudi ali natančneje na otok si pripeljejo žrtev, ki jo potem terorizirajo in šicajo. William Holden, oče ene izmed njihovih žrtev, jih na koncu postreli – kot kak vietkongovski snajperist, heh. V Ugrabitvi na nebu (Skyjacked, 1972, John Guillermin) dementni vietnamski veteran (James Brolin) ugrabi ameriško potniško letalo, s katerim hoče pristati v komunistični Sovjetski zvezi, kjer računa na veličasten sprejem, ali bolje rečeno, vietnamski veteran računa, da ga bodo vsaj v Sovjetski zvezi sprejeli kot narodnega heroja. Ni čudno, v Vojakih (The P.O.W., 1973, Philip H. Dossick) se vietnamski veterani vrnejo domov – agonični, spremenjeni in ne ravno dobrodošli.
Jasno, vietnamski veterani so se v filmih vračali tudi kasneje, po koncu vietnamske vojne. Jack Falen (Dennis Hopper), tesnobni, nevrotični, paranoidni, vidno moteni junak filma Sledi (Tracks, 1976, Henry Jaglom), spremlja krsto s svojim prijateljem, prav tako vietnamskim veteranom – pot ga vodi proti Kaliforniji, med potjo pa srečuje Ameriko, ki ga dela le še bolj tesnobnega, le še bolj nevrotičnega, le še bolj paranoidnega in le še bolj motenega. Amerika je zanj le še halucinacija, v kateri bi se mu lahko brez problema pridružil Travis Bickle (Robert De Niro), ki ga v Taksistu (Taxi Driver, 1976, Martin Scorsese) smetišče ameriškega sna, skozi katerega se prebija vsako noč, tako utruja in tako ubija, da se prelevi v mesijanskega maščevalca, zaščitnika mladoletne prostitutke (Jodie Foster). Scenarij za Taksista je napisal Paul Schrader, ki je napisal tudi scenarij za Divje maščevanje (Rolling Thunder, 1977, John Flynn), v katerem se moteni vietnamski veteran prelevi v množičnega morilca – naciji se maščuje za svojo motenost, za svojo prizadetost, za svojo tesnobo, za svoje frustracije, za svojo izključenost. No, Schraderjev scenarij so temeljito predelali. Pri Schraderju je začel vietnamski veteran ljudi pobijati, ker ga je vietnamska vojna obnorela – ker ga je spremenila v morilski stroj. V filmu pa vietnamski veteran, ki ga igra William Devane in ga na križarskem pohodu spremlja buddy (Tommy Lee Jones), dobi motiv – južnjaške barabe namreč ubijejo njegovo ženo in njegovega otroka. Še več – njega sadistično pohabijo, tako da potem izgleda kot kapitan Kljuka. Ergo: vietnamski veteran ubija v imenu družinskih vrednot. To, da je vietnamski veteran, mu pride prav – v Ameriki lahko preživi le morilski stroj. Medtem ko ga ni bilo, se je Amerika tako vietnamizirala, da jo lahko odrešijo le heroični vietnamski veterani. Divje maščevanje je Taksist na poti k Rambu.
 |
