|
DVIGNI GLAS
Rolling Stones so pregled svojih 40 let odprli s skladbo Street Fighting Man. Stonesi pač imajo skladbo za vsako priložnost in okoliščine so vnovič prave za revolucionarni rock. Čas potrebuje ta zvok. Kvečjemu, današnji čas prinaša ta zvok. "Mogoče se ne vidi na površju, toda od spodaj že vre", je zapisal indonezijski pisatelj Magunwijaya leta 1998. Misel je zapisana v uvodu knjige No Logo Naomi Klein. Ta antikorporacijski vodič je v pomanjkanju slovenskega prevoda zdaj v knjigarnah na voljo vsaj v hrvaškem prevodu, to kar je bilo tedaj še v podzemlju, je zdaj na površju. Planet vre, eksplozije so zelo v modi, ljudje so živčni, recesija tepe, potrošniško poneumljanje je na višku. Ali bo še ena vojna v imenu demokracije? Ali niso vse vojne v imenu demokracije? Primal Scream so z albumom Xtreminator pred nekaj leti opozorili na grožnjo sprevržene nove svetovne ureditve. Drznili so si dvigniti glas. Drugi so sledili. To ni trend. To je potreba.
Public Enemy so steber osveščene glasbe, skupina ključnega pomena za preboj sodobne govorice urbane črnine, bend, ki se je kljub padcem vedno znova postavil na noge. Od preizkušanja novega Chuck D. nikoli ni bežal. Njihov novi album Revolverlution je svojevrsten konceptualni eksperiment, kombinacija svežih posnetkov, remiksov, bombastičnih arhivskih koncertnih posnetkov, zvočnih izsekov. Revolverlution kaže: 1. da politično in gospodarsko kaotični časi vzpodbujajo nastanek odlične glasbe; 2. da so Public Enemy znova odkrili lastno strupenost; 3. da so Public Enemy prepotrebna institucija. Kako velik užitek je slišati naboj glasu Chucka D-ja in pritrditve, ki jih v duetih prispeva Flavor Flav. To je klasika. Zgodovina. Magija. Med novimi pesmimi izstopa politični groove Gotta Give The Peeps What They Need, naslovna Revolverlution, vsekakor Son of a Bush, v kateri Flavor Flav na vso moč vpije: "He's a son of a BAD man, he 's son of a BUSH!," in živi posnetek Fight The Power. Medtem ko desničarski mediji nikoli ne bi predvajali P. E., se nihče ne upira šarmu godbe Manu Chaa. Na posnetkih ušesu zelo prilagojeno, zelo raznovrstno, romantično, sončno, mediteransko sočno, na koncertu pa dinamit, tempirana bomba. Glasba Manu Chaa je partizanska subverzivna akcija. Nadžanrovsko, nadgeografsko, nadnacionalno. Z istoimensko skupino, veselo prepevajočo mednarodno gusarsko posadko Radio Bemba Sound System, je Manu presegel doseženo z Mano Negra. Vsem dostopen, dobronameren, topel in zelo razigran Manu Chao veselo prepeva o ljubezni, morju in soncu, podtalno pa izraža prezir do vsega ultra kapitalističnega. Čisto direktno – sodobni Bob Marley. Gilberto Gil, starosta brazilske glasbe, glasbenik, ki je konec šestdesetih predstavljal resno grožnjo vojaški diktaturi v Braziliji in zato je med 1969 in 1972 živel v izgnanstvu v Londonu, je novi album Kaya N'gan Daya v celoti posvetil Marleyju. Gilovo čaščenje Marleyja je dobro znano in dobro dokumentirano, navsezadnje je že leta 1980 predelal skladbo No Woman No Cry, ki jo sedaj poslušamo kot Nao Chore Mais. Na albumu Kaya N'gan Daya, posnetem v Kingstonu, je med 16 skladbami 15 takih, ki jih je bodisi samo izvajal bodisi napisal Marley. Te protestne ljubezenske pesmi, na površju nedolžne, znotraj pa neizprosne, v navdihnjenih izvedbah zvenijo smiselno in sveže. Neuradni vodja brazilskega gibanja Tropicalia, glasbenik, ki je združil sambo, salso in bossa novo z rockom in folk glasbo, je po več kot štirideset let glasbene kariere, vitalen. Za priredbe Marleyja je izbral pravi trenutek.
 |
