|
30 LET KASNEJE
Kot ste opazili, je Slovenija sredi »uravnoteževanja« medijev – tudi njihovih tabloidnih, tračarskih delov. Adam Michnik, nekdanji poljski disident, zdaj lastnik in urednik enega izmed vodilnih poljskih dnevnikov, je nedavno na predavanju, ki je izgledalo kot recenzija »uravnoteževanja« slovenskih medijev, poudaril, da ob političnem, oblastniškem, partijskem »uravnoteževanju« veliko nevarnost za medije predstavlja tudi tabloidizacija. Kaj je s tem mislil, vemo: na prometne nesreče, umore, samomore in katastrofe, ki so ugrabile medije, še posebej televizijo, ki misli le na ratinge, ki je informacije najbolj očitno spremenila v entertainment in ki kot najbolj čisto, najbolj avtentično, ultimativno realnost ponuja reality-showe. To zadnje čase slišimo vse večkrat – in vsakič, ko to kdo reče, to reče tako, kot da je to prvi opazil. Kot da je to nekaj novega. Mnogi so iz tega doktorirali. Toda ironično, če hočete doktorirati iz te teme, zadošča, da prepišete scenarij filma TV mreža (Network), ki ga je leta 1976 – pred tridesetimi leti – posnel legendarni Sidney Lumet in v katerem se TV voditelju od realnosti zmeša.
Pa pojdimo po vrsti.
Howard Beale (Peter Finch) je ostareli, zapiti, depresivni, zblojeni, nekoč zvezdniški voditelj poročil na TV mreži UBS (Union Broadcasting System), ki je bazirana v razkošni stekleno-marmornati stolpnici, ker pa mu ratingi vztrajno padajo, šefi sklenejo, da ga bodo odstavili. Maxu Schumacherju (William Holden), uredniku informativnega programa, sicer svojemu staremu prijatelju in zavezniku, zato reče: »Ubil se bom! Možgane si bom razstrelil v etru, sredi poročil!!« Kul, dahne cinični Max, to bo dobro za ratinge. »Imel bi 50-odstotni delež. Zlahka. Iz tega bi lahko naredili serijo. Samomor tedna. Vraga, zakaj bi se omejevali – Eksekucijo tedna.« Še bolje: »Terorist tedna!« Ali pa: »The Death Hour!« Pravi nedeljski show. Za celo družino. Zjebali bi Disneyja. Oba sta brez iluzij: televizijo zanimajo le še ratingi, entertainment je razžrl novice, ki so se zvedle na samomore, umore, atentate, nore bombaše, mafijske obračune in prometne nesreče. Toda Beale potem v poročilih res oznani, da ga bodo zaradi prenizkih ratingov odpustili in da bo v zadnji oddaji – »čez en teden« – naredil samomor. V živo. »Glejte me naslednji torek!« Ha. TV mreži da na voljo teden dni za promocijo ultimativnega TV showa – samomora v živo.
Šefi ponorijo, toda Diana Christensen (Faye Dunaway), nova direktorica programa, neobčutljiva senzacionalistka, ki je zrasla na televiziji (»TV generacija«) in ki hoče tabloidni reality-show s teroristi in ugrabitvami (teroristi bi jih snemali kar sami!), sicer Schumacherjeva ljubica, v tem vidi biznis – ljudje potrebujejo nekoga, ki bo izrazil njihov bes, nekoga, ki bo artikuliral njhove frustracije, njihove strahove, njihovo tesnobo, njihovo paranojo. »Hočem tak show! Spremenila ga bom v največji TV hit!« In dalje: »Na tej TV mreži nočem konvencionalnega programa. Hočem kontrakulturo. Hočem antiestablišment.« V Bealu, lunatičnem populistu, vidi sodobnega profeta, spontanega mesijo, ki bo razkrival hinavščino – in TV mrežo potegnil iz finančnega brezna. In res, Beale »nori TV mesija« – dobi svoj show, The Howard Beale Show (ali »porno info show«, kot pravi nekdo), v katerem besno pridiga o bolečini, ponižanju in propadu, ki so jim podvrženi ljudje, o klavnici, v kateri živijo, o apokalipsi, ki se bliža, o depresiji, ki jih ubija, o brezposelnosti in strahu pred brezposelnostjo, ki jih žre, o bankah, ki propadajo, o zraku, ki ga zastrupljajo, o hrani, ki je slaba, o nasilju, ki ga je vse več, o ljudeh, ki se jim vse bolj meša, o Arabcih, ki kupujejo Ameriko, o svobodi, ki izginja, o individualizmu, ki presiha, o ljudeh, ki so razčlovečeni, o Ameriki, s katero je vse narobe, in o televiziji, ki je le še zabaviščni park, le še cirkus, le še laž. »Za božjo voljo, vi ljudje ste resnični. Mi smo le iluzija. Zato ugasnite svoje televizorje. Ugasnite jih zdaj. Ugasnite jih sredi mojega stavka! Ugasnite jih!!«
Pred tem jih pozove, da naj odprejo okna in kričijo: »Tega ne bom več trpel!« In ljudje odprejo okna. In kričijo: »Tega ne bom več trpel!« Njegova norost postane entertainment, toda ko mu začnejo ratingi padati, šefi sklenejo, da ga bodo odpustili, to pa tako, da bodo nanj zrežirali atentat – in to v živo. Teroristi, ki jih infiltrirajo v TV publiko, ga potem likvidirajo. Ali kot pravi narator: »Prvič, da so koga ubili zaradi slabih ratingov.« Toda likvidirajo ga pravi teroristi – člani Ekumenske osvobodilne armade, ki so pred tem oropali banko in rop kar sami tudi posneli. Kar je dalo Diani sijajno idejo: hej, angažirajmo jih! Dajmo jim TV show – ropajo naj banke, ugrabljajo letala in terorizirajo nacijo, vse skupaj naj sproti snemajo, mi pa bomo to potem vrteli! Jasno, Diana s tem izumi nov TV format: reality-show.
 |
