|
Invazija normalnosti
11. september 2001 je bil tektonski premik – Američane je prisilil v konformizem, paranojo in patriotizem. To novo obdobje, ki še vedno traja in se polagoma širi tudi na ostali svet, tudi v EU, so pogosto primerjali z makartizmom iz hladnovojnih, paranoidnih, histeričnih, patriotskih, konformističnih, protikomunističnih petdesetih. Da bi to tudi vizualno, filmsko poantirali, so posneli celo film Lahko noč in srečno, ki se dogaja sredi petdesetih, ko je zloglasni senator Joseph McCarthy divje, brutalno, sadistično, praktično ilegalno zasliševal in uničeval Američane, ki so po njegovem mnenju ogrožali ameriško nacionalno varnost. In ker živimo v času remakov, smo lahko le začudeni nad dejstvom, da Hollywood še vedno ni posnel remaka Invazije tretjih bitij (Invasion of the Body Snatchers), ultimativnega hladnovojnega šokerja, ki ga je leta 1956 posnel Donald Siegel in ki predstavlja popolno, mračno zrcalo tedanje Amerike, njenih strahov, njenih tesnob in njene paranoje. Res je, da je Hollywood posnel že dva remaka Invazije tretjih bitij, leta 1978 (Philip Kaufman) in leta 1994 (Abel Ferrara), toda hej, če smo pred časom doživeli remake Mandžurskega kandidata, drugega velikega hladnovojnega šokerja, prvič posnetega leta 1962, potem je čas tudi za novo Invazijo.
Ko gre za pranje možganov, je namreč ni čez Invazijo tretjih bitij, v kateri prebivalce Santa Mire, malega kalifornijskega mesta, nenadoma nekaj obsede. Prijatelji, starši, sorodniki in sosedje se ne zdijo več taki, kot so bili prej. »Ko so se prej pogovarjali z mano, je bil v njihovih očeh vedno blesk. Zdaj ga ni več. Ni emocij. Besede so sicer iste, toda prazne,« reče neka ženska dr. Milesu Bennellu (Kevin McCarthy), ki se je pravkar vrnil s potovanja. In ženska ima prav: ko se vsi ljudje enkrat o vsem strinjajo, je nekaj narobe. Zato niti ni treba na potovanje v Moskvo. »Problem je v tebi,« dahne doc ženski, ki je tudi opazila spremembo, ne da bi odšla na potovanje. In to čudno mutacijo pri ljudeh – to čudno izginotje človeške topline – so opazili tudi drugi. Kako je lahko nekaj v meni, če se istočasno dogaja tudi drugim ljudem, pomodruje doc, odgovor pa mu servira lokalni psihiater: »Gre za epidemijo množične histerije.« Aha. Toda problem je v tem, da so tu vir zla tudi policaji, uradniki in psihiatri. Psihiater pač laže, da gre za množično histerijo. Policaji lažejo. Uradniki lažejo. Prijatelji, starši, sorodniki in sosedje kakopak tudi. Telefonskega kontakta z FBI-jem, guvernerjem in Los Angelesom ne morejo vzpostaviti – sovražnik vse kontrolira. Sovražnik je povsod. Njihovih teles se je namreč polastilo nekaj, kar jih je spremenilo – v kaj? V replike samih sebe. V svoje lastne kopije, klone. Kmalu najdejo celo njihova druga telesa, njihove »originale«, zdaj že trupla. Iz tega, kar jih je obsedlo, je namreč zraslo novo telo, poganjek sluzaste, odvratne vegetacije, ki se je med spanjem infiltrirala v njihova telesa, v njihove glave, v njihova srca (hja, mind control!), ki je »osvajala celico za celico« in ki jih je spremenila v hladne, brezvoljne, robotske zombije – in to novo telo, brezčutno telo brez svobodne volje, je na las podobno njihovim izvirnim telesom. Ne pozabite, da so komunizem tedaj prikazovali kot bolezen, ki se širi – kot virus, ki okuži ljudi.
No, replikanti so v resnici le ljudje, ki so našli sami sebe, svoj jaz – svoj vegetacijski jaz, svojo vegetacijo, svoj »pod«. In kot pravi Peter Biskind v knjigi Seeing Is Believing (1983), je bila Invazija po eni strani kritika Američanov, v petdesetih obsojenih na konsenzualno vegetiranje (komunisti v teh filmih so le pretveza za obračune med politično sredino in političnim ekstremizmom, med liberalci in konzervativci), po drugi strani pa povzetek paranoje pred obema tedanjima največjima sovražnikoma:
* prvič, pred komunistično infiltracijo, pred zunanjim sovražnikom, ki ljudem pere možgane,
* in drugič, pred notranjim, državnim totalitarizmom, pred državo, ki ljudem “žre možgane”, ki jih skuša torej mobilizirati in poenotiti v boju za konsenz, socialni pakt, politično sredino in življenje brez ekstremov.
In kot kaže, je skušala Invazija namigniti, da je to drugo zlo hujše. Ljudi, ki jih skupaj drži le načelo konsenza, uniči prav konsenz, ne pa kaki ekstremi (komunizem ipd.). Replikanti niso nič drugega kot tajni agenti tega konsenza, socialnega pakta, mehanične normalnosti, politične sredine in brezdušnega življenja brez ekstremov. Ljudje mutirajo sami v sebe, s čimer postanejo le še bolj to, kar so bili že prej – še bolj brezčutni, brezdušni in nečloveški, še bolj robotski. Vir zla je potemtakem konsenz, politična sredina, ki izgubi stik z realnostjo ... ki ljudi debilizira ... jim pere možgane ... in jih prepričuje, da je problem v njih, v percepciji, rešitev pa v “terapiji”, ki bo možgane normalizirala. Komunizem je tedaj prišel prav: lepo je namreč skril, da je ameriško normalnost obsedla prav sama normalnost. Konsez je skupnost odtujil in razbil – in ko se je povezava med posameznikom in skupnostjo zlomila, se je normalnost prelevila v nekaj hladnega, srhljivega, mučnega, morastega, nevarnega. Je zdaj kaj drugače?
 |
