|
RICHARD HARRIS 1930–2002
Ko je kamera pokazala Richarda Harrisa, ste najprej zagledali ... oh, njegov glas. Oster, skrotovičen, besen, vnetljiv, žaljiv – s šlifom irskega viskija. Ko se je kamera bolj približala, ste zagledali njegov obraz, ki je izgledal tako, kot da bi šel čez njega plug. Ne le enkrat, večkrat. Njegov obraz ni bil v povprečju nič drugega kot podaljšek izsušenega, razpokanega, rezkega irskega polja, na katerega zadnjih 10 let ni tlesknila niti kaplja dežja. Tudi njegov glas je bil rezko suh, uf, kot da bi se lomil naravnost iz posušenega vodnjaka. In zdelo se je, da je bil vedno tako hripavo bučen le zato, ker ga je poganjal odmev demonov, ki so viseli kot kapniki. Richard Harris je izgledal kot geografski fenomen. Do smrti bi lahko igral v vesternih, v katerih vsi iščejo čim boljšo rimo s pokrajino. In pust, kisel in trpek je bil le toliko kot pokrajina, s katero nihče potem ne najde rime. Včasih se je sicer zazdelo, da je tu že od pamtiveka in da si mora kljub temu z vsakim filmom znova izboriti svoj prostor pod soncem. In ko ga je kamera povsem približala in ko ste mu dokončno pogledali v oči, ste imeli v svojih očeh le eno samo vprašanje: je trezen? Ne, niste bili daleč od vina: Harris je bil eden izmed treh velikih britanskih pijancev (druga dva sta kakopak Richard Burton in Peter O'Toole), kot je svojčas oznanil Michael Caine in potem spil kavo s Harrisovimi odvetniki. Piti naj bi namreč nehal leta 1981, huh, vsaj uradno, toda v vseh teh letih se je na naslovnicah tabloidnih časopisov večkrat znašel zaradi pijančevanja in agresivnega obnašanja kot pa zaradi filmov. Še huje, imel je ime, zagon in nagon ter nastopil v komaj pregledni množici filmov, toda le pijanec z gromozansko zmanjšano dozo prištevnosti bi se lahko opotekal v toliko bednih, poflastih filmskih smeti. In ja, nad svojim ponošenim obrazom je bil očitno tako navdušen, da se je potem vedno znova zadovoljil le z igranjem na dve do tri note. Vedno je izgledal tako, kot da se je ravnokar rokoval s Hudičem.
Na odrih je debutiral leta 1956, na velikem platnu pa dve leti kasneje, toda po nekaj vojnih filmih – tudi Navaronskih topovih (The Guns of Navarone, 1961) – je prišel na svoje šele, ko je pomagal zanetiti Upor na ladji Bounty (Mutiny on the Bounty, 1962). Bil je rojen upornik, nepozabno kot ljudomrzni, neprilagodljivi, neukročeni ragbijist v Športnem življenju (This Sporting Life, 1963), ki ga je dvignilo pod oblake in med oskarjevske nominirance, toda pri izbiranju vlog je bil preveč eklektičen: odtujeni, anksiozni ljubimec Monice Vitti v Rdeči puščavi (Il deserto rosso, 1964), konfederalni alter-ego egomaničnega, obsedenega, moralno skorumpiranega Majorja Dundeeja (1965), norveški partizan v Herojih Telemarka (The Heroes of Telemark, 1965) in infiltrirani Pinkertonov detektiv v Zarotnikih (The Molly Maguires, 1969). Ne eklekticizmu, ampak napuhu je mogoče pripisati njegove epske vloge: Kajn v Bibliji (La Bibbia, 1966), pojoči kralj Arthur v Camelotu (1967), Cromwell (1970) in nekaj let kasneje Ričard Levjesrčni v filmu Robin Hood in Mariana (Robin and Marian, 1976), toda umrl je pred Robinom Hoodom. Nihče ni trznil. Ugled sta mu na začetku sedemdesetih rešila dva nadpovprečna, zelo neobičajna vesterna: bil je angleški plemič, ki ga okoliščine prisilijo, da postane Mož z imenom Konj (A Man Called Horse, 1969), in skavt, ki se hoče v Možu v divjini (Man in the Wilderness, 1971) maščevati malomarni ekspediciji.
V sedemdesetih se je iz mazohističnega upornika prelevil v akcijskega junaka: Rdeči oblak nad Riatom (The Deadly Trackers, 1973), Gospodar življenja in smrti (Juggernaut, 1974), Cassandrin most (The Cassandra Crossing, 1976), Zlati randevu (Golden Rendezvous, 1977), Orka – kit ubijalec (Orca, 1977), Operacija Divja gos (The Wild Geese, 1978) ... toda filmi so postajali vse bolj bedni in čudaški, mnogih niso nikoli dokončali, mnoge so zaradi njegove kronične pijanosti komaj dokončali, enega, Bloomfield (1971), pa je dokončal celo sam, ker z izraelskim režiserjem ni bil zadovoljen. Osemdeseta je potem preživel v filmih, ki jih ni znal niti mogel izgovoriti, tudi ko je bil trezen. Streznil se je itak šele na začetku devetdesetih: vloga trmastega irskega kmeta v Polju (The Field, 1990) mu je vrgla nominacijo za oskarja, v vesternu Neoproščeno (Unforgiven, 1992) ga je šerif Gene Hackman vrgel iz mesta, takoj ko je vanj vstopil, v Patriotskih igrah (Patriot Games, 1992) se ni hotel Harrison Ford z njim niti pogovarjati, pa čeprav je nastopaško trdil Zravsal sem Ernesta Hemingwaya (Wrestling Ernest Hemingway, 1993), česar mu seveda ni nihče verjel. S tem je njegov imidž vročekrvnega važiča prišel do novega začetka. Zdi se celo, da je po vseh teh letih do sebe le našel tudi malce distance.
Leta 1968 je posnel ploščo MacArthur Park, ki je postala velik hit, igralka Ann Turkel, s katero je nastopil v nekaj filmih, je bila njegova žena, režiser Damian Harris in igralec Jared Harris pa sta njegova sina. Očitno je le bil role model. Vsekakor pa je bil ikona – zato ne preseneča, da smo ga na stara leta videli v mnogih spektaklih, recimo v prvem Harryju Potterju, Grofu Monte Cristu, Gladiatorju in Sibirskem brivcu, in da so ga malteški vitezi vzeli medse navkljub dvema ločitvama.
 |
