|
SMRT NA SNEMANJU
V digitalnih časih sterilnih Pixarjevih risank si je težko predstavljati, da je bilo snemanje akcijskih filmov včasih zelo nevaren posel, predvsem za kaskaderje in dublerje, ki so menjali zvezdnike in igralce v nevarnih prizorih. Vsi pač niso bili kot Jean-Paul Belmondo ali pa Jackie Chan, ki sta tudi najbolj nevarne vloge odigrala sama. Kljub zelo strogim varnostnim ukrepom so se nesreče na snemanjih vedno dogajale. Če se je na prizorišču smrtno ponesrečil kakšen kaskader, smo to prebrali kot kratko novičko v kakšni od specializiranih filmskih revij. Okej, nevarnost je njihov poklic, ki včasih zahteva tudi najvišjo ceno. Spomnimo se na film Delta Force 2 (1990) s Chuckom Norrisom v glavni vlogi. Med snemanjem je strmoglavil helikopter in pod sabo pokopal štiri kaskaderje. Če se na snemanju poškodujejo znana imena ali pa se s snemanja sploh ne vrnejo, tako kot se niso Vic Morrow, Jon Erik Hexum in Brandon Lee, veste, da je moralo iti nekaj zelo narobe.
Tragični primer Brandona Leeja (rojen 2. februarja 1965), ki bi letos praznoval dvajsetletnico svojega debija na velikem platnu, je leta 1993 sprožil vrsto polemik glede varnosti pri snemanju nevarnih prizorov in obudil spomin na skrivnostne okoliščine, v katerih je umrl njegov oče Bruce Lee, verjetno najsvetlejša zvezda, ki so jo kdajkoli ustvarili filmi o borilnih veščinah. Bruce Lee je umrl leta 1978 med snemanjem filma Zmajeva igra smrti. Režiser Robert Clouse ga je v Leejev spomin dokončal šest let pozneje s takratno igralsko ekipo, še neuporabljenim posnetim materialom in dublerji, ki so nadomestili kralja kung-fu žanra, kot so imenovali Brucea Leeja. Legendarna koreografija njegovih borb je navdahnila mnoge filmarje s Quentinom Tarantinom na čelu. Leejevi akcionerji pa tudi po današnjih filmskih standardih predstavljajo vrhunsko doživetje kung-fu žanra.
Navkljub znanim dejstvom in policijskim raziskavam verjetno nikoli ne bo jasno, zakaj je moral umreti tudi Bruceov sin Brandon Lee. In to ravno v trenutku, ko se je njegova igralska kariera začela strmo vzpenjati in mu je bila pot med zvezde akcijskega filma na široko odprta. Poleg Jeana-Clauda Van Damma, Stevena Seagala in Dolpha Lundgrena je bil Brandon Lee edini od tako imenovanih B-igralcev, ki je sodeloval z velikimi studii in pri ustvarjanju filmov z relativno visokim proračunom, vsaj glede akcijskih kung-fu filmov, za katere se je v devetdesetih zdelo, da bodo postali tipična videozvrst. Kot rečeno je Brandon debitiral leta 1986 v hongkonškem filmu Legacy of Rage, ki ga je podpisal Ronny Yu (kasneje režiser Freddyja proti Jasonu, Chuckyjeve neveste in Formule 51), že pet let kasneje pa je osvajal Ameriko z Obračunom v Malem Tokiu režiserja Marka L. Lesterja, v katerem sta z Dolphom Lundgrenom virtuozno razmetavala jakuze. Sledila je še mini uspešnica Živi ogenj (1992) in – posthumno – nesrečni Vran (1994). Na snemanju filma, ki je nastal po istoimenem kultnem stripu Jamesa O’Barra, je Brandona (nehote?) ustrelil soigralec. Nekdo je slepe naboje zamenjal s pravimi. Brandon na žalost ni vstal od mrtvih tako kot glavni junak filma, ki se nato maščuje tistim, ki so surovo umorili njega in njegovo zaročenko. Brandonu je resničnost uspelo premagati, toda filma ni mogel.
Brandon Lee je bil izrezan oče. Trmast in zagnan, vedno je bil ambiciozen in prepričan vase. Rodil se je v Kaliforniji, prvih osem let otroštva pa je preživel v Hong Kongu. Že ko je shodil, ga je Bruce začel učiti borilnih veščin in filozofije, ki je z njimi povezana. Redno je bil prisoten na snemanju očetovih filmov. Po očetovi smrti se je preselil nazaj v Kalifornijo in v srednji šoli samozavestno ugotovil, da je od očeta podedoval tudi igralski talent. Na žalost je tudi nanj padla senca skrivnostnih okoliščin, v katerih je umrl Bruce Lee.
Morda si včasih, ko gledate kakšnega od žanrskih filmov, rečete: »Ah, saj to je le film! Ko se bo odvrtela odjavna špica, bodo ustreljeni, povoženi in pretepeni vstali ter se odpravili domov ali pa na novo snemanje.« Toda ni vedno tako. Nekateri ostanejo tam za zmeraj. Tudi Brandon Lee je. Iz filma Vran se ni vrnil domov. Za posledicami strelnih ran je umrl 31. marca 1993.
 |
