|
Kako se promovirati s kulturo? II.
Leta 2012 bo imela Slovenija prvič v svoji zgodovini evropsko kulturno prestolnico. Evropski mesec kulture smo imeli v Ljubljani leta 1997. Če se dan pozna po jutru, potem se nam glede celoletnega kulturnega prestolovanja piše črno. Leto 1997 je bil namreč eden največjih kulturnih debaklov, ki si ga je privoščila mestna uprava. Niso pomagali niti "reševalni ukrepi" nekaterih posameznikov in kulturnih zavodov, ki so se zavedali pomena te kulturne akcije Evropske unije. Politika je projekt zavozila do te mere, da ga niso mogli rešiti niti poskusi, ki so ciljali na preboj izjemno slabo načrtovanega projekta.
Sedaj bi bil čas, da se ozremo nazaj in se začnemo pripravljati na leto 2012. Časopisi poročajo, da se za prestolovanje Evropi ogrevajo kar štiri slovenska mesta. Kakor koli sta napovedani kandidaturi Celja in Ptuja simpatični, sta smešni, neresni in nerealni. Razumljivo je, da obe mesti igrata predvsem na pričakovanjih o pomembni obogatitvi njune kulturne infrastrukture. Vsebinsko namreč lahko ponudita zelo malo, saj nimata ne ustvarjalne ne managerske in tudi ne logistične osnove za izpeljavo ambiciozno zasnovanega prestolovanja, takega, ki bi v ti mesti pripeljal nekaj sto tisoč umetnikov in turistov iz Evrope in sveta.
Edini mesti, ki sta primerni za dodelitev statusa evropske prestolnice, sta Ljubljana in Maribor.
Kam se bo obrnila tehtnica, je zagotovo zelo zanimivo vprašanje. Baje o tem odloča posebna komisija Evropske unije. Baje zato, ker je težko verjeti, da odločitev ne bo padla že prej, v lobistiki najprej med našimi politiki, župani in strankami, nato med slovenskimi poslanci v Evropi in šele na koncu pri birokraciji Evropske unije.
Možni sta vsaj dve predvidevanji. Če bo slovenska politika hotela maksimalno iztržiti enkratno priložnost, ki se ji ponuja, bosta v igri samo omenjeni mesti. Če pa bo v politiki prevladalo spoznanje, da projekt evropske kulturne prestolnice ni pomemben za Slovenijo, da se vanj ne splača investirati prav veliko denarja in da kultura že tako ali tako požre preveč denarja, potem sta favorita Celje in Ptuj.
V tej fazi se vsa igra odvija na ravni konceptualizacije projekta v vsakem od štirih mest, pri čemer bo še posebej zanimiv boj za županske stolčke glede stopnje (ne)identifikacije kandidatov za pridobitev prestolovanja. Vlada zaenkrat skriva "roge", saj še ni povedala, na kakšna razmerja med njenim in lokalnim zneskom namerava pristati pri financiranju programa prestolovanja. Če bo šlo za razmerje 50 : 50, bo zelo zanimivo spremljati lobistično valovanje na obeh straneh.
Veliko vprašanje pa je, ali lahko Ptuj ponudi tako velik znesek, kot ga bo npr. Maribor. Če bo ponudil manjši znesek, ni nujno, da ne bo v prednosti pred Mariborom, saj je povsem možno, da bo vladi in strankam v primeru šibkega političnega ovrednotenja kulturnega prestolovanja bolj ustrezal Ptuj, ker bi jo stal bistveno manj kot Maribor.
Vsekakor se ne sme prezreti tudi druga opcija, po kateri bi vlada stavila svojega srčevega asa prav za leto dni prestolnične vloge kulture in z njo prepotrebne institucionalne in vsebinske prenove kulture. V tem primeru sta edina resna kandidata Ljubljana in Maribor.
Toda nedavno razkritje velikih dolgoročnih razvojnih vladinih načrtov vsaj glede kulture ni nič kaj obetavno. Kulturi se razen NUK-a tam nekje leta 2020 (ki pa bi moral biti zgrajen že letos) ne obeta prav nič velikega, impozantnega, primerljivega z neverjetnim investicijskim razmahom na področju kulture v Evropi, ZDA, Avstraliji in Aziji. Niti česa takega ni v resoluciji o razvojnih programih, kot je bil v sedemdesetih prejšnjega stoletja Cankarjev dom. Kaj šele, da bi gradili muzej sodobne umetnosti, kot ga imajo v Bilbau ali pa vsaj pri sosedih v Gradcu.
Pogled skozi to prizmo pove, da lahko imata, zaradi napovedane neambiciozne politike oziroma ker vlada čisto zares ne verjame v strateško vrednost kulture, v startu pomembno prednost za pridobitev prestolničnega naslova prav Celje ali Ptuj.
Kakšne hude škode ne bo, saj so tudi Grki letos povsem zavozili svojo kulturno prestolnico, pa se zato nihče niti v Grčiji niti v Evropi prav posebej ne sekira. Če se primer mesta Patras ponovi v Sloveniji, bo vseeno zamujena velika priložnost.
 |
