|
VELIKAN
Tom Waits je na glasbeni sceni že kakšnih 40 let. V tem času je zamenjal nekaj glasbenih fokusov, a vendar se ga pri nas v krogih določene generacije tridesetletnikov drži nepotreben, neresničen, netočen položaj, predsodek, da gre za pijanskega avtorja, ki ustvarja glasbo "za žile rezat". Kolikokrat in kako glasno je potrebno povedati, da je ta kliše čista bedarija, da bi se tovrstno pojmovanje izbrisalo iz javnega registra splošno sprejetih neumnosti! Iz časov srednje šole se spomnim še drugih govoric o Tomu Waitsu, češ da je za snemanje albumov najemal pritlikavce, zato ker so izjemni glasbeniki, ki imajo zaradi fizične pojavnosti manjvrednostni kompleks in so zato zelo pridni in poceni. Resnica pa je, da Tom igra samo z vrhunsko ekipo glasbenikov, kjer v vrsti stojijo številni poznani in priznani, samo da bi se mu nekega dne lahko pridružili. Druga resnica je, da je Tom eden najbolj celovitih glasbenikov, vsestranskih glasbenih ustvarjalcev, ki ga lahko le cenimo, ter da je že konec sedemdesetih opustil življenjski slog in pogodbo croonerja, ki po malih klubih pije kot žolna, medtem ko prepeva otožne klavirske balade o neuresničeni ljubezni in fatalnih ženskah. Tom Waits ni glasbena verzija Bukowskega, je pa izreden glasbenik, ki je hkrati jazzer, bluesman, folker, igralec, plesalec, gledališki skladatelj in rocker. Tom Waits je glasbeni umetnik, ki ga neizmerno cenim, saj ohranja izjemno kakovostno raven svojega opusa. Ko je pred leti objavil na isti dan dva nova albuma Alice in Money, smo mislili, da se je šel avtorskega ekscesa. Album Orphans je nov glasbeni in avtorski podvig. Trojni album, razdeljen na dela Brawlers, Bawlers in Bastards, je fantastično popotovanje skozi različne stile in zvočne oblike Waitsovega ustvarjanja. Orphans je nov podvig. Med 56 skladba mi je 30 novih, druga polovica pa so pesmi, ki ostale neobjavljene oziroma so bile izdane na kompilacijah. Brawlers je rockovski in bluesovski, zelo bazičen, zelo grooverski, Bawlers prinaša baladno in spoken word vsebino, medtem ko je tretji album Bastards po sonični plati najbolj eksperimentalen, vendarle ne zanemarja vrednot lepo zakrožene pesmi.
V središču glasbe na tej bogati zbirki je, kot iskreno ugotavlja sam Waits, njegov glas. Waits je izjemen pevec, odličen izvajalec, vokalist, ki je sposoben izvajati razne sloge. Na Orphans Waits puha, joka, stoka, šepeta, ječi, sopiha, besni, divja, cvili in se cmeri, mami. Kljub temu da je multinštrumentalist, se Waits najbolj prepoznava kot pevec in ima glas za svoje osrednje glasbilo. Denimo, ko Waits govori o zanj ključnih albumih, kar je pred časom naredil za časopis Guardian, največkrat omenja vokalne sposobnosti. Waits svojega vokala ni čez noč naredil za svoj osrednji inštrument. Za njim so leta, desetletja raziskovanja svojih glasovnih sposobnosti, učenja, tveganja. Zdaj je lahko v enem trenutku zapeljivec, šarmer, v drugem pa lahko zveni kot hip hop beatbox ali theremin.
Zbirke, kot je Orphans, 99% glasbenikov ne more niti sanjati, Waits pa samo dve leti po ritmično radikalnem albumu Real Gone v sodelovanju s soprogo in sodelavko Kathleen Brennan ter gručo zvestih glasbenikov tako rekoč brez vsakršnega trepetanja kar tako strese iz rokava dve leti. Neizmerno ga cenim zaradi njegovega ustvarjalnega bogastva. Zaradi njegove domišljije. Spoštujem ga, zato ker je diametralno drugačen, zato ker deluje na drugih valovnih dolžinah, zato ker je sposoben ustvarjati paralelne svetove, zato ker je brezčasen, zato ker se ne meni za nič drugega kot za svoje ustvarjanje, zato ker po tihem, nehote in vsekakor nezavedno tekmuje z Bobom Dylanom v dirki na dolge proge za izjemen prispevek k zapuščini svetovne kulture. Spoštujem ga, zato ker ima neverjetno visoke standarde in zato ker je preprosto enkraten. Cenim ga, zato ker je kreativni divjak, zato ker je indvidualist, zato ker je čisti rock'n'roll. Orphans ni njegovo najbolj strnjeno delo, toda prekipeva od življenjske energije in vre od ustvarjalne sle. Stric Tom je preprosto car.
 |
