|
SIROMAŠENJE SIROMAŠNIH – BOGATENJE BOGATIH
Ena najbolj radikalnih kritik slovenske kulturne politike, ki je prišla z uglednega inštituta, sporoča, da je njen neizogibni učinek, da "siromaši siromašne in bogati bogate", zato ker "žrtvuje porabnika kulture" oz. njegove pravice do kulturnih dobrin.
Marsikaj hudega je že bilo naslovljenega na aktualno politiko. Upravičenega in neupravičenega. Navsezadnje smo se že kar navadili verbalnih pohodov kakšnega profesorja proti vrhunski umetnosti. Tako hude obsodbe kulturne politike, kot je citirana, pa podpisani še nisem zasledil. Omejeni prostor ne dopušča poglobljene polemike s stališčem, ki je, blago rečeno, neresnično, nevzdržno, nesprejemljivo in z ničimer dokazano, poleg tega si je sploh ne zasluži.
Vsekakor pa je vse pozornosti vreden sam kulturni fenomen, ki se že daljše obdobje izraža v gnevu dela strokovne kulturne javnosti proti javnim kulturnim zavodom. Te se vse pogosteje poskuša prikazati kot glavne krivce za to, da ne more zaživeti kak drugi model kulturne politike, v katerem naj bi imeli z vidika soudeleženosti na proračunskem, torej javnem denarju, več razvojnega prostora zasebni kulturni sektor, popularna kultura, najrazličnejše subkulturne strukture ter vedno večje število mlajših ustvarjalcev, ki iščejo svoj življenjski smisel in profesionalno udejanjanje v kulturi in umetnosti. Kulturni politiki je očitano, da izrazito daje prednost javnim kulturnim zavodom na škodo vsega drugega kulturnega ustvarjanja, češ da se je "zgrnila okoli institucij javnih zavodov", zasebni kulturni sektor pa prepustila negotovosti.
Če kaj, bi bilo treba trditev o zgrinjanju kulturne politike okoli javnih zavodov najprej resno strokovno utemeljiti. Delati javne kulturne zavode za grešne kozle neuresničenih projektov in razvojnih ambicij zasebnega kulturnega sektorja je politična pragmatika kratkega daha. Nič manj, največkrat pa celo več težav kot kulturni zasebniki imajo prav javni kulturni zavodi. Vsi brez izjeme so skromno financirani, s čimer želim povedati, da s težavami izvajajo poslanstvo, zapisano v ustanoviteljskih aktih, in sprejete strateške usmeritve. Bolj ali manj so kadrovsko podhranjeni vsi javni zavodi, večina jih deluje v slabih ali zelo skromnih prostorskih in tehničnih razmerah, vsem primanjkuje denarja za neposredne programske stroške, kar precej pa jih ima zaradi siceršnjega kroničnega pomanjkanja kulturnih menedžerjev in prenizkih plač zelo slabo vodstvo. Prav vodstvo, in ne zaposleni umetniki, je najpogostejši generator nezadovoljstva kritične javnosti nad delovanjem tega ali onega javnega zavoda.
Tisto, česar v javnem diskurzu o javnih kulturnih zavodih ni, je odkrita beseda na strani tistih, ki jih stalno napadajo in prikazujejo kot jedro temeljnega nesporazuma slovenske kulturne politike. Nikoli namreč ne povedo glavnega: kaj je z njimi narobe, kaj od njih pričakujejo, ali mislijo, da jih je preveč ali pa da je v njih preveč zaposlenih.
Če je tako hudo, da dr. Vasko Simoniti z ekipo in vlado ali pa prej denimo Jožef Školč z njimi dobesedno "siromaši siromašne" Slovence, potem naj povedo, ali je treba nekatere javne kulturne zavode preprosto ukiniti, da bi tako morda pridobili več javnega denarja za zasebni kulturni sektor. Spoznanje, da je v Sloveniji za kulturo na voljo premalo denarja, namreč čivkajo že vrabci. Je treba ukiniti Slovensko filharmonijo, edini filharmonični orkester, ki je sofinanciran iz javnih sredstev? "Ertevejevske" simfonike namreč plačuje RTVS. Če ima danes petmilijonska Finska 27 simfoničnih orkestrov, 82-milijonska Nemčija 136, Italija 39, Španija 32 … krepko financiranih orkestrov, in to iz javnih in ne zgolj zasebnih sredstev, naj Slovenija ostane z enim ali morda kar brez obeh. Naj se ukinejo Narodni muzej, Etnografski muzej, Mestni muzej, Narodna galerija? Ali pa naj se poslovimo od SNG Opera in balet v Ljubljani, da bi se potem organizirano vozili v mogočne operne hiše v soseščini, v Trst, Benetke, Gradec, Zagreb ali na Reko? Na takem dialoškem diskurzu bom z veseljem "pričakal" univerzitetne profesorje in raziskovalce kulture, ki vidijo vso tragiko in stranpoti slovenske kulturne politike v sofinanciranju javnih kulturnih zavodov s strani javnih sredstev, ne pa v dejstvu, da je v Sloveniji preprosto premalo denarja za subvencioniranje kulture, ki bi jo vsi, ki se z njo ukvarjamo, radi imeli. Premalo ga namenja že država, še manj lokalne skupnosti (prava katastrofa je ljubljanski mestni kulturni proračun, ki je le malenkost večji od letnega finančnega načrta zgolj Cankarjevega doma), zasebni sektor pa se tudi (še) ni izkazal kot spoštovanja vreden podpornik kulture.
Dejansko finančno tragedijo v Sloveniji pravzaprav pomeni zasebni kulturni sektor, ki svojo finančno strategijo vse preveč gradi na zajemanju ali "bombardiranju" javnega denarja, namesto da bi za svoje načrte pridobil več zasebnega kapitala. Mnogo udobneje je viseti na ministrovi ali načelnikovi blagajni kot pa pridobivati zasebni kapital, pokrovitelje ali darovalce. Za slednje je namreč treba trdo delati. In da ne bo nesporazuma, popolnoma podpiram sedanjo kulturno politiko, ki z javnimi sredstvi podpira tudi zasebni ali nevladni kulturni sektor.
Zgodba o javnih kulturnih zavodih in slovenski kulturni politiki ni tako preprosta, kot se jo poskuša sila negativno prikazati v javnosti. Nič manj ni preprosta zgodba o zasebnem ali nevladnem kulturnem sektorju in kulturnih politikah, pri čemer imam v mislih zlasti lokalne. Sezuvati zgodovinsko zgodbo o nastanku in razvoju slovenskih javnih kulturnih zavodov s parolami o "siromašenju siromašnih", "bogatenju bogatih", o tem, da je dejavnost javnih zavodov plačana od vseh, namenjena pa le maloštevilnim, ali pa da sodi vrhunska ali elitna kultura v ropotarnico zgodovine, je početje, ki bi se ga morali vzdržati vsaj resni univerzitetni profesorji, raziskovalci in inštituti. Vsak poskus ustvarjanja nasprotij znotraj slovenske kulturne politike s populistično formulo proti javnim kulturnim zavodom in za drugačne kulturno-umetniške prakse proti elitni kulturi in za popularno kulturo je bil, je in bo tudi v prihodnje ostal jalov. Kulturna politika, ki jo je treba nenehno spreminjati ali dopolnjevati, je preveč resna zadeva, da bi jo prepuščali njihovemu cenenemu populizmu.
 |
