|
OTOK ZAKLADOV
Ste kdaj slišali za Takako Konishi? Verjamem, da nikoli. Tudi ona ni še nikoli slišala za vas. Ni čudno, življenje - vseh svojih 28 let - je preživela na Japonskem. Toda lani novembra je na lepem priletela v Ameriko. Ne, ni bila umetnica. Niti teroristka. In ni pripotovala v kako slavno, atraktivno, klasično turistično mesto, kot so New York, Los Angeles in Akron (Ohio), ampak naravnost v Bismarck, ki leži v Severni Dakoti. Ja, bogu za hrbtom. Kaj počne Japonka, ki ne obvlada angleščine, v taki vukojebini, kot je Bismarck? To se je spraševal tudi tip, ki jo je vso izmučeno in prestrašeno pobral ob glavni cesti. Nič, ker se mu je zdelo, da se je izgubila, jo je odpeljal na policijo, kjer pa je Takako na dan potegnila neke sorte zemljevid, okej, papir, na katerem so bili nakracani drevo, cesta in razno razne oznake. Domnevam, da so jo vprašali: in kaj je to? Koga ali kaj iščete? Takako jim je na njihovo veliko presenečenje razkrila, da išče izgubljeni, skriti zaklad. Oho. Kakšen zaklad? Zlato? Cekine? Ne, denar, dolarske bankovce, ki naj bi bili zakopani - ob cesti. In zdaj vprašanje za milijon dolarjev: kdo je zakopal ta dolarski zaklad? Pripnite si pas, vzemite sedativ, primite se za glavo in globoko vdihnite: Takako Konishi je policajem razkrila, da je zaklad zakopal Carl Showalter. Kdo? O, brez skrbi, poznate ga, zelo dobro, le da se ga zdajle ne spomnite. Naj vam pomagam: Carl Showalter je lik, ki ga igra Steve Buscemi. Točno, v filmu Fargo, ki sta ga brata Coen posnela leta 1996. Kaj stori Carl, veste: odkupnino, ki jo s frendom dobita za ugrabljeno bejbo, zakoplje v sneg zraven ceste. Konec filma. Konec fikcije. Ne za Japonko, se razume. Kakšna fikcija neki? Mar ni na začetku filma pisalo, da gre za "resnično zgodbo"? In tako je Takako Konishi prišla po zaklad, ki ga je zakopal fiktivni lik. Policaji so ji skušali pojasniti, da je Fargo le film, le fikcija, in da bi denar v snegu itak že davno razpadel, navsezadnje, film trdi, da je posnet po "resnični zgodbi", ki se je odvrtela leta 1987. In seveda, ta "resnična zgodba", posneta v Severni Dakoti in Minnesoti, se je odvrtela v Minnesoti. Pa je krenila še v Minnesoto. Nekaj dni kasneje jo je našel lovec - mrtvo. Diagnoza: samomor.
Kaj se je zgodilo, Takako? So postali filmi tako prepričljivi - ali pa je postala realnost tako neprepričljiva? Nekaj je gotovo: meja med realnostjo in fikcijo ni bila še nikoli tako tenka. Svet je poln ljudi, ki verjamejo, da je Elvis Presley še vedno živ. Sliši se hecno, toda ni jim mogoče dokazati, da je mrtev. Podobno je s fikcijo: ni več mogoče dokazati, da ne obstaja. Fikcija je bolj realna od realnosti. In dalje, fiktivni liki so bolj realni od realnih oseb, od živih ljudi. Zdi se, kot da je v realnosti nekaj umrlo, bolje rečeno - kot da je iz nje nekaj izginilo. Ljudje imajo občutek, da je realnost obstala, obtičala, da se je zataknila, da se ne giblje več, da stoji na mestu - za razliko od fikcije, ki se še vedno razvija. Fikcija je čudno živa. Podoben občutek imate ob internetu: čudno živ je. Vsaj tako se zdi. Fikcija živi, pred njo je še lepa prihodnost, bogata kariera, dolga evolucija, realnost pa je prišla do konca. In se izčrpala. In odmrla. In odpadla. Ne, Takako Konishi ni umrla - transportirala se je v fikcijo. Vsaj tako je verjela.
Ne preseneča, da so nekateri znanstveniki, predvsem biologi, kakršna sta profesorja Steve Jones in Peter Ward, prav zdaj oznanili, da je človek kot biološka vrsta doživel vrhunec, da se ne more več spremeniti in da je evolucije s tem konec. Specifično: zahodni življenjski slog človeka dobesedno ščiti pred tistimi silami, ki so človeka nekoč oblikovale, preoblikovale, spreminjale, razvijale. Ja, ščiti ga pred efekti evolucije. Zdaj preprosto vsi geni preživijo, vsi se prebijejo v naslednjo generacijo, ne več le tisti, ki so prilagojeni svojemu okolju. In ker ni več slabih genov, se ne moremo več razvijati. Dodajte še nenehno mešanje populacij, našo obsedenost s higieno, zdravo hrano in medicino, pa dobite Homo sapiensa, ki je v riti. Stagnira. Obtičal je. Obstal. Ne giblje se več. Stoji na mestu. Evolucijske sile mu ne morejo več do živega. Postal je teflonsko tihožitje, ki ga lahko revolucionirajo le še bioinženiring, kloniranje in genska terapija, nove oblike fikcije.
 |
