|
LEGENDA O SNUFF FILMU – 3. del: V KRALJESTVU ŠOKUMENTARCEV
V začetku sedemdesetih, štiri leta po umoru Sharon Tate, je javnost razburil producent Allen Shackleton. Za male denarje je odkupil filmski šoder z naslovom The Slaughter, ki sta ga Roberta in Michael Findlay posnela v Argentini. Material je premontiral, dosnel nekaj svinjskih prizorov ter ga prodajal kot snuff movie z naslovom - Snuff. V bistvu je šlo za parodijo govoric in natolcevanj o filmih Charlesa Mansona, ki pa je bila tako nagravžna, da so ji nasedli vsi mediji. Producenta in igralce je pripeljala na sodišče, kjer so jih mastno oglobili. Shackleton se je branil, da ni nikjer trdil, da gre za avtentičen snuff, toda sodnik ni pokazal razumevanja. Strašno sporna se mu je zdela že sama najava filma: “Snuff vsebuje sadistične, krvave prizore mučenja in pohabljanja, ki so preveč realistični, da bi bili igrani, in preveč šokantni, da bi jih ignorirali. Zaradi čudovite igralke, ki je prepuščena na milost in nemilost zverinskim obredom Satanovih slug, ter zaradi nepojmljive groze in gorja je bil film prepovedan. So umori v filmu resnični? Vi presodite!” Deset let kasneje, leta 1984, se je na Mansonovo Družino spomnil John Aes-Nihil. Sproduciral je serijo pod naslovom Family Movies, torej Družinski filmi, in s skupino igralcev na super 8 posnel znamenite Mansonove pokole, resnične in izmišljene, jih ozvočil s popačeno psihedelijo ter nato razpečeval kot avtentičen Mansonov opus. Aes-Nihila so hitro razkrinkali, kajti Mansonovi filmi so bili glede na izjave prič nemi, toda njegova produkcija je vseeno šla za med.
Morbidna urbana legenda se je v sedemdesetih in v prvi polovici osemdesetih vtihotapila iz pornografskega sveta tudi v mainstream filme. Pod vplivom govoric o snuffu so najprej nastali tako imenovani mondo filmi, celovečerni kolaži eksotičnih pokrajin, senzacionalnih incidentov in raznovrstnih krvavih praks, posneti širom po svetu. Mondo filmi so se razcepili na brutalne, ekstremno realistične kanibalske hororje, s katerimi so zablesteli veliki mojstri italijanske žanrske eksploatacije kot Lucio Fulci, Ruggero Deodato in Umberto Lenzi, ter na “šokumentarce” tipa Zadnji kriki iz savane, Šokantna Azija in To je Amerika, ki so se na lestvicah gledanosti tudi v naših kinematografih uvrščali zelo visoko. Nazorni dokumentarni posnetki operacij, ki moškega spremenijo v žensko ali povečajo žensko oprsje, prehranjevalne navade divjih zveri, plemenska obredna žrtvovanja, eksekucije z obešanjem, streljanjem in električnim stolom so postali prvovrstna atrakcija.
Govorice o domnevnem obstoju avtentičnega snuffa so se v Sloveniji razširile šele po izbruhu balkanskih vojn leta 1991, dve leti pozneje pa naj bi po Ljubljani zakrožila kaseta, posneta kajpada v Bosni, ki je bojda prikazovala brutalno posilstvo ženske, ki jo na koncu pokončajo s strelom v glavo. Film, ki naj bi v naše kraje prišel z Unproforjem, je bil menda v izbranih videotekah, ki jih je takrat kar mrgolelo, baje naprodaj za 900 DEM, dostopen pa le zaprtim krogom. Ne, filma nihče od vprašanih ni videl, zato pa je vsakdo poznal nekoga, ki ga je. Če gre verjeti nepreverjenim informacijam, naj bi največje povpraševanje po tovrstni robi še zmeraj prihajalo prav iz ZDA.
Če niste ravno izbirčni, je nekaj mejne eksotike že dolgo na voljo tudi v spletnih prodajalnah. Recimo Among the Dead, kjer sadist drogira najstnico, jo priveže na stol in ji z lepilnim trakom prelepi usta. Vzame nož, jo nekajkrat zakolje in nato natepava njeno truplo. V Box Balls prvi zvezani žrtvi male sramne ustnice z debelimi žeblji pribijejo na desko, drugi pa nazorno zašijejo vulvo. Prisoner of Pleasure je filmček z enonogo žensko (kasneje znamenito hendikepirano porno starleto) po imenu Long Jean Silver, ki jo okrutno posiljujeta dva mačota. Bloody Moon je dokaj klasičen: psiho na kampusu mrcvari in posiljuje najstnice, ki jih med orgazmom prebode z orjaškimi vrtnimi škarjami. Japonska Aftermath in Rapeman sta za gurmane. V prvem asistent v mrtvašnici poriva s trupli, jih odpira in razkosava, kot lubrikant pa uporablja kar kri, v drugem pa žensko počasi razžagajo z motorko. In potem je tu še Entrails of a Virgin, ki… eh, kaj bi govoril. Gre v živo ali zgolj za specialne efekte? Presodite sami.
Ali snuff obstaja ali ne? Če odmislimo prednovoletno obešanje Sadama Huseina, ki nam je služilo kot povod za tole žanrsko ekskurzijo, so bili vsi filmski primerki, ki so v zadnjih štiridesetih letih razburjali javnost, dokazano ponarejeni. Leta 1992 je Nick Bougas posnel mondo film z naslovom Death Scenes 2, ki se ukvarja z žrtvami serijskih morilcev. Ko pride do Charlesa Mansona, se na ekranu zvrstijo fotografije mrtve Sharon Tate in zakoncev LaBianca, ki imata na trebuhu vgravirano besedo WAR. Velika večina fotografij prihaja iz policijske dokumentacije. Ne pa vse. Nekaterih fotk policija ni nikoli arhivirala. Nihče se ne spomni, kdaj in kje so jih posneli. Nihče ne ve, od kod so prišle.
 |
