|
KJE STE RAJE: ZGORAJ ALI SPODAJ?
Zdaj, ko je tu knjižni sejem in se bliža praznični čas, čas daril, čas, ki se ga trgovci najbolj veselijo in skušajo trgu ponuditi kar najbolj privlačne izdelke, si lahko pogledamo v kakšni strašni konkurenci se nahaja knjiga in kako nebogljena je (na prvi in drugi pogled). Sprehodimo se po kakšni malo bolje založeni glasbeni trgovini, drugemu mediju popularne kulture, ki skuša ves čas teči v korak s časom. Kaj opazimo? To, seveda, kakšen nesluten razvoj je način konzumiranja glasbe naredil v zadnjih nekaj desetletjih. Od radijskega poslušanja glasbe še pred nekaj desetletji, do prvih vinilnih plošč, sprva malih "singlc", potem že večjih, "longplejk", pa magnetofonskih trakov, ki so se potem kmalu zmanjšali v precej bolj praktične kasete. Te so na boljših kasetofonih kasneje že znale preskakovati do želene skladbe, kar pa se je seveda odvrtevalo bistveno prepočasi, da bi se razvoj zaključil že tu. Zato je nekje ob koncu osemdesetih prišlo do digitalne revolucije, prišle so prve zgoščenke, pa potem DAT-kasete in minidiski, ki so vsi omogočali precej lažje manipuliranje in predvsem enostavno koncentriranje zgolj na želene skladbe. Ves ta napredek se je zgodil zgolj v tehnologiji samega poslušanja, druga smer sprememb je šla v samo fizično in vsebinsko pojavnost prodajane glasbe. Če ostanemo samo pri zgoščenkah. Trgovine so poleg klasičnih albumov ob koncu leta polne različnih kompilacij znanih glasbenih skupin oziroma izvajalcev, v stilu Greatest Hits …, The Best of … itn. V letošnjem letu se je bolj kot kadarkoli do sedaj pojavil trend, da se izbor najboljših skladb dopolnjuje z dodatno zgoščenko, torej dvojni CD za minimalno doplačilo tisočih tolarjev. Na tej dodatni zgoščenki lahko najdete ali samo dodatne skladbe (npr. Rolling Stones: Forty Licks, Leonard Cohen, Chicago, celo Kreslin), lahko so na dodatni zgoščenki samo instrumentalne izvedbe skladb z albuma (Morcheeba: Charango) ali pa tudi različni remiksi, videospoti (The Definitive INXS), intervjuji (Pulp Fiction Soundtrack – The Collectors Edition), torej dodaten material, ki ga v povezavi s filmi že nekaj let uspešno ponujajo in vnovčujejo DVD-ji. David Bowie je šel v nedavni ponudbi svojega novega izbora najboljših skladb še naprej, saj lahko kupite tako enojno zgoščenko kot tudi enajst verzij dvojne kompilacije, vsako z malce svojstvenim izborom skladb, vsako prilagojeno posameznemu evropskemu trgu, kjer so prav uporabljene skladbe dosegle največji odziv. Pri Enimenu so šli z drugačno logiko. Vsaka zgoščenka s filmsko glasbo 8 Mile, kjer igra glavno vlogo, npr. ponuja še posebno kodo, s katero lahko na internetni strani eminem.com dobite dodatni glasbeni material. Najdalj so pri vsem skupaj do sedaj prišli U2, legende rocka, ki v svojem še povsem svežem The Best Of 1990–2000 poleg osnovne zgoščenke ponujajo še dodatno, na kateri so večinoma remiksi, celemu paketu pa je dodan še samostojen DVD z nekaj videoposnetki. Seveda je jasno, da ti novi koncepti izvirajo tudi iz obrambe pred virtualnim piratstvom, kjer je glasba za zdaj najbolj na udaru, vendar se glasba v očeh potrošnika vse bolj prodaja po načelu, precej bolj znanem iz drugih gospodarskih panog: veliko več glasbe, veliko več vsebine, za samo nekaj dodatnega denarja.
Kaj pa se je v taistem času zgodilo s knjigo? Prav nič revolucionarnega. Cenene izdaje z mehkimi platnicami obstajajo že dolgo, elektronske izdaje, pri katerih npr. romane berejo kar avtorji sami, se niso preveč prijele, e-knjige za zdaj tudi niso preveč zaživele, prodajanje obsežnejših romanov po zvezkih je stvar zgodovine, kot bonus k posamezni knjigi pa dobimo kvečjemu kako uvodno poglavje avtorjevega novega romana, ki je tik pred izidom. Prodajni triki so večinoma omejeni na iznajdljivost knjigarn in se (celo v tujini) končajo pri tem, da izmed treh ponujenih knjig iz določenega kupa plačaš samo dražji dve. Digitalno deskanje po knjigi ni izvedljivo, kompilacije najboljših delov posameznih romanov so konceptualno nesmiselne. Edino, s čimer knjiga v tujini še lahko tekmuje z drugimi (pop) kulturnimi proizvodi, je ravno njena ugodna cena, saj si lahko v katerikoli večji evropski državi pa celo tudi na Hrvaškem, romane klasičnih in tudi sodobnih avtorjev kupite za ceno največ dveh kinovstopnic (v Veliki Britaniji in Ameriki pa to lahko storite že za ceno ene). Slovencem se je (tudi) zaradi majhnosti v zadnjem desetletju spodmaknila še ta možnost, zato se je knjigo najprej skušalo zaviti v arhetip za narodovo bit pomembnega artefakta (posledica so bile vse bogatejše opreme knjig, kar je močno dvignilo njihovo ceno in še znižalo naklade), na kar pa množice niso prijele in zato se založništvo zadnja leta nahaja v vse tršem kolapsu. Pa smo se za zdaj dotaknili šele ekonomskih problemov, povezanih s knjigo. Poglejmo na kratko še psihološko-sociološke.
V primerjavi s konzumiranjem drugih kulturnih dobrin ima knjiga pomembno in precej otežujočo posebnost. Če poslušamo koncert klasične ali pa zabavne glasbe, v živo v akustični koncertni dvorani ali pa preko najsodobnejših nosilcev zvoka med vožnjo v avtu, če gledamo najboljšo gledališko ali operno predstavo najboljšega ansambla ali pa morda najboljši film v najsodobneje opremljeni kinodvorani oziroma domačem kinu, smo pri teh opravilih v primerjavi z branjem najbolj lahkotne knjige še zmeraj povsem – pasivni. Število informacij, ki jih dobimo z branjem, je sicer neprimerno manjše v primerjavi s številom tistih, ki jih dobimo z vizualno in zvočno bogatim filmom, ki predstavljajo pravi napad na čutila. Vendar pa skrivnost aktivnosti, ki je potrebna pri branju, ni povezana s številom dobljenih informacij, ampak s tem, kar se z njimi dogaja pozneje. To je njihova interpretacija, ki je pri branju v primerjavi z ostalimi kulturnimi aktivnostmi najbolj kompleksna. Knjiga je praktično edina oblika umetnosti, ki zahteva popolno prisotnost in popolno koncentracijo. Možgani morajo delovati s polno paro, da znake na papirju povežejo v logične enote in jih potem združijo v smiselno celoto. Imaginarij domišljije mora biti ves čas vklopljen. To je potrebno že pri preprostejših tekstih, pri zahtevnejših romanih, posebej modernističnih in postmodernističnih, ki v primerjavi s klasičnimi romani operirajo še s povsem drugačnimi dramaturškimi in narativnimi modeli ter zahtevajo predznanje ter povezovanje z njim, pa je vse skupaj še veliko bolj naporno. Pasivnost, ki sproža tudi neprijetno občutje, sodobni mediji rešujejo s tem, da svojim uporabnikom ponujajo t. i. interakcijo, ki jo s kliki miške najbolje pooseblja internet, in s tem skušajo ustvarjati lažen vtis, da pri vsem skupaj uporabnik aktivno sodeluje, kar je seveda daleč od resnice.
Kaj torej knjigi ostane takega, kar drugi mediji nikoli ne bodo imeli? Najbolj jedrnato se je o tem enkrat izrazila sodobna slovenska pisateljica Brina Svit, ki je rekla, da z računalnikom ne more v posteljo, s knjigo pa. Knjiga torej omogoča intimnost, popolno samost, ki je dandanes le redko možna, stanje, ki spominja na meditacijo, ponotranjenje (pre)branega, interpretacija le-tega pa omogoča identifikacijo, samospoznavanje itn. Ravno zaradi svoje preprostosti in prvobitnosti v primerjavi z ostalimi modernimi mediji knjiga na fizičnem nivoju sicer v osnovi daje najmanj, vendar zaradi tega tudi največ ponuja. Če se izrazimo metaforično: knjiga je vrh ledene gore, povsod pod gladino pa se (lahko) nahajate vi, pri ostalih medijih pa je ravno obratno: so povsod pod gladino, vam pa dajejo prostora samo toliko, kolikor ta moderni led sega nad gladino. Ni torej problem, če ste radi zgoraj, problem je, če niste nikoli spodaj. Odločitev pa je seveda vaša.
 |
