|
Kako se je rodil blockbuster II.
Zadnjič ste me na koncu vprašali: kako vraga se je iz ameriškega avtorskega filma, ki je vzletel ob koncu šestdesetih in ki je bil zaljubljen v francoski novi val, rodil blockbuster? Zelo preprosto: filmi, ki so jih posneli mladi režiserji, so rušili vse rekorde gledanosti, ali bolje rečeno, Boter, Izganjalec hudiča, Žrelo in Vojna zvezd so postali finančni fenomeni, ki pa so korenito spremenili tudi marketing in distribucijo filmov. Prej filmov niso oglaševali na TV – zdaj so jih začeli oglaševati tudi na TV. Prva je to storila Columbia: najprej leta 1974 z britanskim avanturističnim B filmom Sinbadovo zlato potovanje, leto kasneje pa še z akcijskim filmom Deset sekund za beg. Toda z Žrelom je to postalo pravilo. Reklama ni bila več lokalna, ampak nacionalna. Za promocijo in marketing Žrela so porabili 2,5 milijona dolarjev, kar je bilo nezaslišano. Prej so filme štartali le na nekaj platnih, v izbranih, prestižnih, ekskluzivnih first-run kinih, ponavadi v velikih mestih (New York, Los Angeles), “road-showsko”, kot so temu rekli. Z Botrom, Izganjalcem hudiča in Žrelom se je to tektonsko spremenilo: Botra so štartali na 409 platnih hkrati; Žrelo na 464 platnih; King Konga na 961 platnih; Globino na 800 platnih; Vročico sobotne noči na 726 platnih; Briljantino na 902 platnih; Zvezdne steze na 857 platnih.
Tom Laughlin je Billyja Jacka - po prvem, neuspešnem štartu leta 1971 – repriziral leta 1973, toda tako, da je južno Kalifornijo z njim dobesedno preplavil in zasičil. Film je postal pravi fenomen. Število premiernih platen za hollywoodske filme je hitro poskočilo, s čimer so drastično poskočili tudi produkcijski budžeti in budžeti za marketing. Na začetku sedemdesetih je povprečni budžet hollywoodskega filma znašal manj kot 2 milijona – ob koncu sedemdesetih je znašal že 9 milijonov. Še več, budžet za marketing je pogosto presegel sam produkcijski budžet. Za promocijo filma so kmalu zapravili bistveno več kot za snemanje filma: Osmi potnik je stal 11 milijonov, toda za promocijo so porabili 16 milijonov. S filmi so po novem trg preprosto napadli, saturirali, zasičili, zasuli – na hitro, s pompom, eksplozivno, z masivnim marketingom, s strateškim, “znanstvenim” bombardiranjem, s čimer so vzeli težo filmskim kritikam in recenzijam, ki so prej “delale” filme. Zdaj je filme delal marketing. Ker je Hollywood v sedemdesetih produkcijo in s tem ponudbo drastično zmanjšal, je lahko povpraševanje povečal le s pomočjo agresivnega marketinga. Lucas je z Vojno zvezd dodal še licenčne produkte – igrače, mikice, ure, posterje, oblačila, bonbone in tako dalje. Za filme so kmalu prišli v poštev le še liki, ki jih je bilo mogoče spremeniti v igrače – ali pa v videoigrice.
Vse to je intoniralo “blockbustersko mentaliteto” oz. “blockbusterski sindrom”, ki traja še danes. Ali kot je leta 1974 reviji Time povedal Robert Evans: “Ustvarjanje blockbusterjev je najnovejša umetniška oblika 20. stoletja.” Na eni strani je bila torej avtorska mentaliteta, na drugi pa blockbusterska, ki je hotela filme spreminjati v fenoneme, v dogodke. Ko je Erich Segal, profesor z univerze Yale, leta 1969 napisal scenarij za Ljubezensko zgodbo in ga prek agentov spravil do studia Paramount, je Evans, tedaj novi šef produkcije pri Paramountu, prišel na briljantno idejo: Segalu je rekel, naj najprej napiše roman, s katerim bodo na valentinovo trg in medije dobesedno zasuli, takoj zatem pa bodo ves ta pomp križali s filmom in z glasbo, ki jo bo napisal Francis Lai. In res, za valentinovo leta 1970 so trg in medije preplavili z romanom Ljubezenska zgodba, ki je imel rekordni prvi natis: 418.000 hardbackov in 4.350.000 paperbackov. Postal ni le bestseller, ampak superseller – na lestvici, ki jo objavlja New York Times, je preživel 9 mesecev. Ko je decembra prišel v kina film Ljubezenska zgodba, v katerem sta igrala Ryan O’Neal, zvezdnik TV-serije Mestece Peyton, in Ali MacGraw, Evansova žena, so se ga vsi totalno zavedali – bil je neizbežen. Stal je dobra dva milijona dolarjev, Paramountu pa jih je po štirih mesecih prinesel skoraj 50. Hit pa je postal tudi soundtrack, ki ga je pilotirala pesem “Where Do I Begin” (via Andy Williams), tako da so potem vse troje, film, roman in album, tržili navzkrižno, “sinergično”. Navzkrižno trženje filmov in albumov je postalo pravilo št. 1 blockbusterske mentalitete, ki so ga zajezdili mnogi tedanji filmi, recimo Ameriški grafiti, Želo, Shaft, Globina, Briljantnina in Vročica sobotne noči.
(Vam še ni jasno, kako se je iz ameriškega avtorskega filma rodil blockbuster? Drobni tisk sledi – prihodnjič.)
 |
