|
KEŠ IN KAVBOJI
Johnny Cash je bil v nekaj zadnjih letih nekajkrat odpisan. A se ni pustil. Diagnoze so bile napačne. Na novih posnetkih, denimo v priredbi Stinga I Hung My Head je zelo razločno slišati, da mu ni dobro, toda stari v črnem gre naprej. Na nek bizaren, mestoma celo morbiden način so izvedbe zaradi njegovega boja z naravo in fizičnim le še bolj presunljive, bolj markantne in poslušalca tem bolj potegnejo vase. Drama je inherentna vsem štirim albumom, ki jih je Johnny Cash posnel s producentom Rickom Rubinom. Za te "ameriške" albume je značilno tudi to, da se Cash loteva dokaj nenavadnih priredb. Na Solitary Man sta tako izstopali pesmi One od U2 in I See Darkness od Bonnieja Princea Billyja. Prva zato, ker se je Cash v značilnem onstranskem slogu lotil pop pesmi in jo je odpeljal na nova čustvena območja, druga, zato ker je razkril veličino razmeroma neznanega avtorja. Med petnajstimi pesmimi na novem The Man Comes Around izstopajo zlasti priredbi Hurt Nine Inch Nails in Personal Jesus Depeche Mode, ki, povsem slečeni, nagi, zvenita kot Cashova standarda, zaključni standard We'll Meet Again, ki je predstavljen v razveseljivo sveži zvočni podobi, in uvodna, naslovna nova Cashova z biblijo navdihnjena The Man Comes Around. Gostov je polno – Smokey Hormel (Beck, Tom Waits), Mike Campbell (Tom Petty & Heartbreakers), Nick Cave, John Frusciante (Red Hoti), Fiona Apple, celo Billy Preston (nekoč z Rolling Stonesi) — ter vsi člani Cashove družine. Človek bi predvideval, da se bo koncept teh ameriških albumov izpel in postal dolgočasen, toda Cash preseneča vedno znova ter v četrto še bolj slavi življenje in ustvarjalnost.
Tom Petty je upornik in rock vernik. Njegov prejšnji album Echo je bil melanhočina, meskalinska, vijugasta, puščavska vizija rocka z velikimi baladami, ki so se raztezale v neskončnost. The Last DJ ni dostojno nadaljevanje. Se zgodi. Nič hudega. Rock glasbeniki, katerih kariere trajajo več kot dvajset let, so vajeni vzponov in padcev. Petty ni mehkuža. Se bo že pobral.
Newyorčan, rojen v Bronxu, Peter Wolf je redek ptič. Sodi v ono generacijo rockerjev, ki so se spogledovali s slikanjem in so obiskovali akademije likovnih umetnosti, a so bili preveč neučakani, da bi se trajno posvetili slikarstvu. Wolf je imel kot srečni soprog kratek čas monopol nad nogami mlade Faye Dunaway ter je dolgo vodil zasedbo J. Geils Band, ki se je po sedemnajstih letih igranja razsula v začetku osemdesetih. Od takrat mr. Wolf jezdi sam. Sleepless je njegov šesti album in je eden favoritov letošnjega leta v kategoriji veteranov. Pesmi so briljantne, imajo alkemijo rockovske zrelosti, preprosto lebdijo in letijo. Sleepless je album, ki združuje zvok Dylana, Vana Morrisona, Toma Waitsa in Keitha Richardsa. Neizogibno. In povrh sta tu še gosta – Keith in Mick.
Jerusalem ni še eden v nizu albumov na temo 11. septembra, pač pa je tisti album na temo 11. septembra, ki se ameriške tragedije loteva na neoporečen in brezkompromisen način. Steve Earle nikoli ni bežal od konfliktov in ekscesov. Tudi padci so bili njegova strast. Kokain, heroin, poroke, ločitve, toda ostrina uma in idej ga ni zapustila. Na albumu Jerusalem, postavljenem v ozračje hrustljave americane, kjer se prepletajo rock, folk in blues, Steve ne skopari s kritiko ameriškega režima in njegove sedanje slepote. Pošteno.
Štirikolesni ritem – zvoki iz mojega avtomobila
1/Death In Vegas/Scorpio Rising/BMG
2/Hives/Your Favorite New Band/Burning Heart/Nika
3/International Noise Coinspiracy/Bigger Cages .../Burning Heart/Nika
4/Johnny Cash/The Man Comes Around/American/Multimedia
5/Ks!ht/... in profit = duša/Dallas
6/Paul Weller/Illumination/Independiente/Sony/Dots
7/Peter Wolf/Sleepless/Artemis/Epic/Dots
8/Različni/Red Hot + Riot/MCA/Multimedia
9/Steve Earle/Jerusalem/Artemis/Epic/Dots
10/Tom Petty & Heartbreakers/The Last DJ/Warner Bros./Nika
 |
