|
DENAR
Cerkev v vasi Matajur na oni strani meje se splača obiskati. Zaradi tistega neverjetnega občutka, da ste nekje v Andih, potem ko prepleza avto vse ovinke do podvrha hriba in obstanete pred velikim, živobarvnim Kristusovim kipom pred cerkvijo. To cerkev so malo pred koncem drugega tisočletja razkrivali uniformirani karabinjerji. Prelagali so strešnike, da bi našli domnevno skrito teroristično orožje v času, ki ni poznal kakega posebnega terorizma, v kraju bogu za hrbtom in v cerkvi, ki ji je župnikoval drobcen osemdesetletni duhovnik Pasqual Guion. Popolna fantascienza, kot bi rekli Italijani. Pri nas in v razumnejšem delu italijanskih medijev so zgodbo pokopali z najbolj verjetno razlago o poskusu zastraševanja starega Guiona, ki je bil največja moralna avtoriteta med Beneškimi Slovenci. Zdaj je vstala še veliko bolj fantastična: Stojan Spetič v knjigi Afera TKB – Kako so nas normalizirali napiše, da so v resnici iskali »Mačkov zaklad«, domnevno na tuje spravljen denar in zlato bivšega šefa slovenske Udbe Ivana Mačka – Matija. Smo torej v času paranoje, konstrukcij in prostega fantaziranja. Avtorji Afere TKB – Kako so nas normalizirali so politik, izvedenca za bančništvo in finance in javni tožilec. Njihov skupni izdelek govori o ukinitvi Tržaške kreditne banke in Kmečke banke v Gorici, finančnih stebrov slovenske manjšine v Italiji. Formalno je analiza, po žanru kriminalka; sicer pa tista zvrst spominske literature iz časov tranzicije, ki jo bo Slovenija šele razvila. Trst je bil v refleksiji slovenske stvarnosti zmeraj nekoliko poseben, da ne rečemo pred časom. Tam so naši ljudje, ki pa nas nekako ne morejo razumeti in stvari vidijo po svoje ter to tudi povejo. Recimo: »Težko se je otresti mučnega vtisa, da sta Italija in Slovenija želeli vstopiti v proces evropske integracije brez premočne skupnosti ob meji, ki si je celo domišljala, da bo igrala samostojno posredniško vlogo.« Afera TKB je leCarrejevska knjiga o Trstu s posebnim poudarkom na financah. Mesto, v katerega ste hodili po kavbojke, so v resnici vodile prostozidarske lože in skrivni centri moči v bankah, zavarovalnicah in javnih podjetjih. Najbolj odprta meja v Evropi je menda gostila dvanajst vohunskih central. Tržaško podjetje Iret, joint-venture med jugoslovanskim in zamejskim kapitalom, ki je Natu in Sadamu Husseinu prodajalo radijske oddajnike in sprejemnike, je nadzorovala vsaka velika varnostna služba, ki je dala kaj nase. Tradicionalno dobro sosedstvo je na italijanski strani izgledalo tako, da je mesto za gradbene projekte odtujilo več milijonov kvadratnih metrov zemlje v lasti Slovencev in s pretirano doslednostjo pošiljalo finančne in davčne nadzornike podjetjem v lasti manjšincev. V Trstu je imela služba državne varnosti na razpolago polkovnika finančne straže, ki je skrbel za analizo poslovanja manjšinskih podjetij v Jugoslaviji. Finančna in gospodarska neodvisnost Slovencev se je ob tem ves čas krepila. Denar, ki so ga dobili od razlaščene zemlje, so vlagali v TKB. Posle z matico, ob sodelovanju kasneje razvpitega Saftija ali brez, so pretapljali v firme, ki so dajale kruh najmanj 1000 ljudem, ne da bi od njih zahtevale formalno odpoved svoji nacionalnosti in kulturi. Ko se potem zgodi berlinski zid in se podreta en izpraznjen in en korumpiran državni sistem, nastane na njunem stičišču potres. Ta načne tudi slovensko banko. In tu nastopi izvedenec za bančništvo. Fascinantni oris tržaškega okolja postane pravljica v primerjavi z zapleti finančne kriminalke. Banka Italije pošlje 1994 inšpekcijo. Slovenija ne naredi nič. Praktično vsakdanje življenje, ki se mu reče podpiranje manjšinskih ustanov in podjetij, se prelevi v volilne pakte in drugo finančno-družabniško latovščino. Slovenija molči. Na dan 12. 11. 1996 je zakladno ministrstvo odredilo likvidacijo TKB. Šest let pozneje izreče sodbo še tožilec, ki so mu zaupali primer: not guilty. TKB je bila likvidirana po neumnem.
 |
