|
GOLI V SEDLU
Goli v sedlu (Easy Rider), ki jih je posnel Dennis Hopper, so leta 1969 potrdili, da je prišla nova doba. Pikareskni, panteistični road-movie o dveh postkavbojskih motoristih, Wyattu (Dennis Hopper) in Billyju (Peter Fonda), ki v Mehiki nabavita kokain, ga v Los Angelesu prodata Philu Spectorju, zajezdita svoja harley-davidsona in potem – ob taktih bendov Steppenwolf, The Byrds, The Jimi Hendrix Experience, The Electric Prunes in The Band – kreneta “iskat Ameriko”, najdeta pa zapitega, malomestnega odvetnika Georgea Hansona (Jack Nicholson), južnjaškega liberalca, ki ga do smrti razbijejo ruralni nestrpneži, je postal fenomen in hit generacije. Le zakaj ne? Vmes srečata tudi hipije, pustinjsko komuno, ki živi od narave in lastnih rok, bajne sončne zahode, osupljive viste, malomestno parado, Mardi Gras v New Orleansu, bordel, voljni cipi (Toni Basil & Karen Black), psihedelični trip na pokopališču, ameriški strah pred svobodo, patološko odvisnost od trga in brutalno smrt. Film, ki je stal le 375.000 dolarjev, firmi BBS, ki ga je producirala, pa jih vrnil skoraj 20, je dobro zmeril pulz »druge«, alternativne Amerike. Wyatt in Billy sta bila kontrakulturna frika, ki se ne zavedata, kaj predstavljata, zato jima George pojasni:
“Ljudje se bojijo, toda ne bojijo se vaju. Bojijo se tega, kar predstavljata – in za njih predstavljata svobodo. Oh, sami pravijo, da so svobodni, toda govorjenje o svobodi je eno, biti svoboden pa čisto nekaj drugega. Če te na trgu kupujejo in prodajajo, potem si težko svoboden. Jasno, nikoli jim ne reci, da niso svobodni, ker te bodo takoj ubili, samo da bi dokazali, da so svobodni.”
In to se na koncu tudi zgodi. Ruralni južnjaki, ki ne prenesejo dolgolasih frikov, ju ekscesno odstrelijo. Križajo. V slow-motionu. To je bil čas, ko je Ronald Reagan, guverner Kalifornije, hipija definiral kot osebo, »ki se oblači kot Tarzan, ki ima lase kot Jane in ki diši kot Cheetah«, in ko so po Ameriki namestili 2.000 billboardov s pozivom: »Polepšajte Ameriko – postrizite se!« Celo Joeju Namathu, dolgolasemu nogometnemu zvezdniku, so fani mahali s transparentom: »Joe, postrizi se!« Tudi Roberta Kennedyja so leta 1968 med predvolilno kampanjo pozivali, naj se postriže, ker da nočejo hipija za predsednika. In se je. A ni pomagalo. Končal je kot gola v sedlu. Da konzervativna Amerika ne prenese ljudi, ki prakticirajo svobodo, je že prej lepo pokazal Pregon brez usmiljenja, leta 1969 pa tudi kvazifreudovski, kvazimarksistični, kvazieksistencialistični Willie Boy, v katerem manihejski kavboji preganjajo Indijanca (Robert Blake), ki jih s svojo svobodo in neodvisnostjo preprosto preveč izziva. Tega, kar predstavlja, preprosto ne morejo požreti. Robert Redford, ki igra liberalnega šerifa Coopa, ga ne more rešiti – tako kot njega v Pregonu brez usmiljenja, moderni verziji vesterna Točno opoldne, ni mogel rešiti liberalni šerif Marlon Brando.
Wyatt in Billy sicer ne umreta tako ritualno, tako baletno in tako ceremonialno kot Bonnie in Clyde ali pa Divja banda, toda nobenega dvoma ni, da sta mučeniški, kristusovski žrtvi atentata – tako kot leto prej Robert Kennedy in Martin Luther King. Ali pa vietnamski civilisti v vasici My Lai. Cesta ju ne preporodi, ampak ubije. Nasilje je v Ameriki le aspekt svobode, in narobe – svoboda je le aspekt nasilja. Billy in Wyatt sta potomca junakov Divjega zahoda, Billyja the Kida in Wyatta Earpa, toda ne potujeta od vzhoda proti zahodu, ampak ravno obratno, od zahoda proti vzhodu, od svobode proti zaprtosti, nestrpnosti, represiji, nasilnemu patriarhalnemu redu – njuno potovanje je potovanje v ameriško »srce teme«. Bajkerja sta žrtvi ameriške državljansko-razredno-kulturno-generacijske vojne, iluzije o brezmejni odprti cesti, nasedanja štiklom a la »Born to Be Wild« in »tihe večine«, tiste večine, ki je bila, kot je rekel Hopper, »odgovorna za vietnamsko vojno«. Njuna paranoja je upravičena: res so bili »za njima«. A po drugi strani: to, da sta paranoična, še posebej Wyatt, ne čudi – paranoja je bila agens kontrakulture. Pred tem Billy celo misli, da jima je uspelo, da je denar pot do svobode, da je mogoče svobodo kupiti, da se zločin izplača, da je mogoče do »sreče« in ameriškega sna priti po bližnjici, na lahek način, toda Wyatt mu odvrne: “Zajebala sva!” We blew it! Nista svobodna – le pohlepna. Kontrakultura se že v izhodišču ni mogla odlepiti od sveta, ki ga je kritizirala. Kulturna revolucija je bila obsojena na propad. Mučeniško poziranje, samopomilovanje, romantični stereotipi in antifeminizem so jo potegnili v prepad.
Paul Schrader, kasneje scenarist in režiser, tedaj še filmski kritik revije L.A. Free Press, nad filmom ni bil navdušen, prej narobe, očital mu je, da je otročji in da želi le »osupiti«, da Ameriko vidi kot podaljšek Disneylanda, da uporablja stare trike in stereotipne like, znane iz starih hollywoodskih filmov (pikareskni junak, kmetavzi, zateženi policaj, cipa z velikim srcem, dobrodušni pijanec, preprosti ljudje, ki živijo od zemlje ipd.), da za »narko kulturo« ne najde novih metafor, ampak le stare klišeje prilagaja novim časom, da si izbira le preverjene sovražnike liberalizma (kmetavzi), da je pretenciozen in propagandističen in da si ga lahko predstavlja tudi v obliki »nacističnega filma o Hitlerju in Goeringu, ki se z motorji furata po Porenju, dokler ju na koncu ne sklati skupina steklih, zblojenih judovskih bankirjev, znanstvenikov in umetnikov z močnim akcentom (tako bi bilo vse skupaj vsaj smešno).« Film, ki smo ga pri nas videli zelo pozno, šele leta 1977, je občasno res smešen, pa četudi nehote in nenamerno (ko Fonda pravi, da je dober človek, ko Hopper hvali male ljudi, ki živijo od zemlje in lastnih rok, ko Nicholson ne razume, kaj se je zgodilo z Ameriko, da ni več tako »hell of a good«), toda Schrader je bolj kot film recenziral odziv na film, ki je bil himničen in evforičen tako v mainstreamu kot v undergroundu. Le komu to ne bi bilo sumljivo?
 |
