|
GREMO NA MORJE – 2. DEL: ORKE, LOVKE IN PIRANHE
V prejšnji Premieri smo preplavali 60 milijonov let, od Jurskega parka in tyrannosaurusa rexa, do Žrela in carcharadona carchariasa, ki je po zaslugi režiserja Rennyja Harlina poleg nespornih argumentov moči pokasiral še moč argumentov v obliki "apgrejdane" inteligence. No, Steven Spielberg na začetku svoje megazvezdniške kariere ni bil nič manj prebrisan. V ubijalskem morskem psu je prvi strnil ves eksploatacijski potencial globoke modrine. Podobno kot je Ridley Scott v Alienu – oziroma Osmem potniku – prvi skoncentriral vso grozo vesoljske praznine. Sicer pa, mar nas niso od vekomaj učili, da je Osmi potnik le Žrelo v vesolju? O tokratnem sklepu potemtakem ne more biti dvoma: tako življenje kot smrt izvirata iz morja. Da, tudi predniki tyrannosaurusa rexa so morali najprej prilesti iz velike mlakuže. Si upate pogledati, kaj vse je iz morskih globin prilezlo na filmska platna? Okej, potem pa kar z nami. Obiskali bomo nekatere največje komade, ki bi, če kakorkoli priplavajo v resničnost, še najmanj nevšečnosti povzročili ribičem v Piranskem zalivu.
Za belim morskim psom je leta 1977 v ospredje privršal njegov daljni sorodnik kit ubijalec. In to v filmu z zgovornim naslovom Orka – kit ubijalec, v katerem se naslovni junak neusmiljeno maščuje ribiču Richardu Harrisu, ki je pred tem fental kitovo nosečo družico. Film je definitivno bolj poflast kot vsa tri nadaljevanja Žrela skupaj, ponuja pa prizor za filmsko zgodovino. Orka jasno in glasno pohrusta seks bombo Bo Derek, ki ji bo dve leti kasneje Dudley Moore na bejbometru (za razlago si oglejte Waynov svet 1 in 2) prisodil čisto desetko. Z vlogo v Orki si prisluži pol manj, če me razumete. Še manj, tako rekoč nič bi od punce ostalo, če bi leta 1978 omahnila v film Joeja Danteja z naslovom Piranha. Kot vemo, so piranhe male južnoameriške rečne ribice, ki vedno malicajo v družbi in ne sodijo med zagovornice "slow fooda". Če jim sredi reke postrežete telička, ga do kosti oglodajo v nekaj minutah. Hej, mar nismo rekli, da piranhe živijo v Južni Ameriki? Smo. In kaj potem počnejo v Dantejevem šokerčku, ki se dogaja v Severni Ameriki? Hja, saj veste, jez tajnega eksperimentalnega laboratorija po nesreči popusti in ribice prosto zaplavajo po ZDA. Kul, ampak kakšno zvezo pa imajo rečne ribe z morjem? Vprašajte Jamesa Camerona. Samooklicani kralj sveta in režiser vsesplošno ultra precenjene telenovele Titanik, je leta 1981 na velikem platnu debitiral s simpatičnim hororčkom Piranha II: Leteče morilke. Pobegle mutantske piranhe, ki so v prvem delu odplavale proti morju, se navadijo na slano klimo in da bi bil horor šov popoln, jim poženejo še krila. Ni kaj, Cameron je vedno rad pretiraval. Le da je to včasih počel s stilom. Mimogrede, megamaratonski plavalec Martin Strel, ki je med forsiranjem Amazonke prestrašil vse navadne piranhe, bi v kozji rog bržčas ugnal tudi tiste leteče. Preverite na www.bigriverman.com.
Ko omenimo mutacije, ne moremo mimo Aligatorja. Tistega, ki sta ga leta 1980 režiser Lewis Teague in scenarist John Sayles zaredila v čikaški kanalizaciji. Kar preživi v čikaški kanalizaciji, lahko preživi tudi v morju, ne. No, omenjeni aligator se nato razumljivo sprehodi tudi med prebivalci Chicaga, tu pa tam kakega pohrusta, v drugem delu z naslovom Aligator II: Mutacija pa mutira v orjaškega monstruma. Približno takega, kakršen je kasneje priplaval iz simpatično štoraste atrakcije Lake Placid.
Vsi grozljivi prebivalci globin ne grizejo. Nekateri vas navdušeno objamejo. Do smrti, če je potrebno. Gigantske hobotnice so takšne. Spomnite se tiste, s katero se daje Kirk Douglas v podmorskem epu 20.000 milj pod morjem (1954). Ali pa tiste, ki jo v Potovanju na dno morja (1961) scvrejo z elektriko. Priznanje za miss orjaških hobotnic pa vsekakor prejme tista s šestimi lovkami namesto osmih, ki jo je za šoker Prišlo je z dna morja (1955) ustvaril Ray Harryhausen in ki skuša zadaviti San Francisco. Zakaj samo šest lovk? Ker so šparali pri proračunskih sredstvih, hehe. Tudi italijanski filmar Oliver Hellman a.k.a. Ovidio Assonitis je šparal, ko je leta 1977 snemal Lovke, hororček o ogromni hobotnici, ki terorizira neko plažo, s katere jo nato preženejo – morski psi. Ne boste verjeli, toda v filmu nastopata Henry Fonda in John Huston.
Leto po Lovkah nas je ustrahovala tudi Barakuda. Neuspešno. Pred Lovkami so z enakim namenom prišle Žabe (1972). Ni jim uspelo in v lokalni restavraciji so jih predelali v žabje krake. Več sreče je imel Napad gigantskih pijavk (1959). Vsaj smejali smo se jim. Kot krakenu iz Piratov s Karibov.
A vrnimo se k morskim psom, s katerimi smo tudi začeli. Kaj storiti, če vas napadejo, in kako jih v krizni situaciji najbolj efektivno fentati? Ponujamo nekaj preverjenih rešitev. Prvič, v žrelo mu zadegate kisikovo bombo, ki jo morate potem z varne razdalje zadeti z ognjenim orožjem. Če imate pri roki kakršnokoli eksplozivno sredstvo, je reč preprostejša. Seveda če ste vešči natančnega metanja v cilj. Drugič, morskega psa prisilite, da zagrize v električni kabel. Tretjič, pred odhodom na morje si vsadite jekleno protezo, kakršno je v bondiadi Vohun, ki me je ljubil nosil Richard Kiel, in nadležnega morskega psa preprosto pregriznete. Četrtič, pišete Batmanu, da vam iz zasebne zbirke praktičnih malenkosti posodi sprej za odganjanje morskih psov. Če se bo delal Francoza, se sklicujte na teve serijo Batman iz leta 1966. Tam je sprej prvič uporabil. In petič, plavajte. Plavajte karseda hitro. Za vašo informacijo, morski psi plavajo s hitrostjo, ki lahko preseže 60 kilometrov na uro. Evo, zdaj veste, zakaj Martin Strel najraje plava po rekah …
 |
