|
VESELA ZNANOST
Ljubi bralci, naj začnem s silno neprofesionalno izpovedjo: tele kolumne se mi niti najmanj ne ljubi pisati. Pa čeprav vam sicer pišem z veseljem in užitkom. Ampak danes … Raje bi brala. V roke mi je namreč prišla ena tistih knjig, ki v meni zbudijo podobno reakcijo, kot so jo nekoč davno, še v osnovnošolskih letih, kriminalke Agathe Christie. Ko knjige kar ne moreš in nočeš izpustiti … Danes mlado in staro nekaj podobnega – predvidevam – doživlja ob branju Harryja Potterja. Jaz pa ob …
Khm, no ja. Najbrž je čudno. Ko sem kolegici pred dnevi po resnici odgovorila na (redno zastavljano mi) vprašanje, kaj zanimivega trenutno berem, je bila reakcija … Najprej se mi je zazdelo, da mi bo izmerila vročino (in me ne glede na rezultat po hitrem postopku odpeljala na temeljit zdravstveni pregled), potem pa je planila v gromovit krohot. A vseeno priznam tudi vam: zasvojena sem s knjigami žanra »poljudne znanosti«. Še posebej s fiziko. Še posebej s kvantno fiziko. Pa s kozmologijo tudi. Obsedajo me tako čudne stvari, kot je narava časa. Črne luknje. »Nori« zakoni kvantne mehanike. Skrivnostna temna energija, o kateri nimamo pojma, kaj bi bila, ima pa to neprikladno lastnost, da sestavlja veliko večino našega vesolja. Teorija multiverzuma. In podobno … Stvar je resna, saj vzame veliko časa. V mojem skromnem proračunu tudi finančno ni zanemarljiva – ker še preden preberem eno knjigo, kupim tri naslednje, ki jih trenutno brani avtor citira … Tako. Zdaj pa, prosim, recite: »Radi te imamo, Tina.«
… ali vsaj nekaj podobnega, kot mi je zadnjič v mejlu napisal ljubi prijatelj, ki mi nadvse prijazno dovoli, da ga zasipam z obnovami prebranega ter v nedogled žuborim o zgoraj naštetih ljubih mi temah, ob čemer niti ne zeha niti ne zavija z očmi (za razliko od 97,4 % ostalih prijateljev, ki so bili kdaj deležni izbruhov mojega navdušenja nad znanstvenimi dognanji): »Res spoštovanja in ljubezni vredno je tvoje iskanje odgovorov na ta vprašanja, ki veliko večino ljudi, kolikor si je to težko predstavljati, dejansko ne zanimajo kaj preveč.«
Tega, kako lahko koga ne zanima, kako je vesolje nastalo in kakšno je onstran videza in zgrešenih diagnoz »zdravega razuma«, kot fanatik seveda ne morem razumeti. Takole na pamet bi rekla, da ima za to precej zaslug šolski sistem, ki je izrazito zatiralsko naravnan do radovednosti (saj ta poraja vprašanja, na katera učitelji ne znajo odgovoriti) in poskusov svobodnega, ustvarjalnega mišljenja. Čudeče se strmenje v svet je značilnost otroškega pogleda, pogleda, ki za vsakim zato vidi nov zakaj. Le redkim uspe ostati radoveden tudi po sedmem letu … In še tem vsekakor ne zaradi šole, ampak kljub njej.
Če bi, čeprav ste hodili v šolo, še vedno radi prebrali kakšno knjigo, je ena od poglavitnih težav, kako v poplavi natisnjenega najti pravo. Kar se tiče poljudne znanosti, so zlata jama bralnih nasvetov zapisi Saša Dolenca – njegova rubrika Okno v svet je prvo, kar preberem v vsaki Bukli in moram reči, da me ni še nikoli razočaral.
Za konec radovednim še nekaj (p)osebnih nasvetov: Kratka zgodovina časa in Vesolje v orehovi lupini Stephena Hawkinga sta seveda del splošne izobrazbe. Moja tako rekoč Biblija je Tkanina vesolja Briana Greenea. Trenutno uživam v branju The Goldilocks Enigma Paula Daviesa (po priporočilu Tomaža Zwittra s Fakultete za fiziko), moja naslednja žrtev pa bo Endless Universe: Beyond Big Bang Paula J. Steinhardta in Neila Turoka (po priporočilu Saša Dolenca v zadnji Bukli).
Tako, zdaj grem pa nazaj brat.
 |
