|
LYNCHEV RIBOLOV
Ideje so kot ribe. Če želite uloviti majhno ribo, lahko ostanete v plitvini. A če želite uloviti veliko ribo, boste morali zabresti globlje,« se začenja navdušujoča, navdihujoča in nenavadna knjiga, v slovenščino nedavno prevedena zbirka utrinkov Davida Lyncha Kako ujeti veliko ribo, s podnaslovom Meditacija, zavest in ustvarjalnost. V njej kultni režiser popisuje izkušnje iz več kot tridesetletne redne prakse transcendentalne meditacije, ki je po njegovem mnenju zaslužna za lastno prekipevajočo ustvarjalnost. Pa ne le za to – tudi za njegovo osebno srečo, tako rekoč blaženost. Kajti »meditacija te odpelje v ocean čiste zavesti, čistega poznavanja. Vendar ta ocean poznate: to ste vi. In takoj vas prevzame občutek sreče – ne plehke sreče, temveč neizmerljive lepote.« V triintridesetih letih, pravi, ni izpustil niti ene meditacije. Meditira dvakrat na dan, zjutraj in popoldne ali zvečer, vsakič kakšnih dvajset minut. »Ugotovil sem, da se moje veselje ob delu povečuje. Izboljšuje se moja intuicija. Povečuje se moja življenjska radost. In zmanjšuje se negativnost.«
Ob citatih, ki sem jih navedla, bi lahko kdo pomislil, da gre za še en novodobni izbruh napotkov za instant srečo. Če jih ne bi napisal ravno Lynch … Tisti Lynch, ki ga poznamo po temačnih mojstrovinah. Kako gre to skupaj? »V današnjem svetu je veliko, veliko temačnih stvari, ki se pretakajo naokrog, in v večini filmov se zrcali svet, v katerem živimo … V zgodbah, v svetovih, v katere lahko vstopimo, so trpljenje, zmeda, tema, stiske in jeza. V njih so umori; tam so različne vrste stvari. Vendar filmskemu ustvarjalcu ni treba trpeti, da bi prikazal trpljenje … Vi ste dirigent vsega tega, ne pa del tega. Pustite, naj trpijo vaši liki.« Lynch je prepričan, da je umetnik tem manj ustvarjalen, čim bolj trpi. Van Gogh bi bil po njegovem mnenju še veličastnejši, če ga ne bi omejevale stvari, ki so ga mučile. »Nekateri umetniki so prepričani, da jim jeza, tesnoba in druge negativne stvari omogočajo ostrino. Verjamejo, da morajo v sebi ohraniti to jezo in strah, da bi ju lahko prenesli v svoje delo. In ni jim všeč ideja, da bi postali srečni – zaradi tega bi najraje bruhali. Prepričani so, da bi tako izgubili svojo ostrino ali moč.« Po Lynchevo pa je v resnici ravno obratno: »Kot umetnik morate poznati jezo, ne da bi vas omejevala. Da bi ustvarjali, potrebujete energijo, potrebujete jasnost … Biti morate dovolj močni, da se borite z neverjetnim pritiskom in stresom v življenju.«
Lynchevo pisanje se ne pusti ujeti kakršnimkoli stereotipom – niti temu, kako naj bi zvenel nekdo, ki je »poduhovljen«, niti temu, kako naj bi zvenel nekdo, ki je »Umetnik«. Tudi to je ena od posledic meditacije. »Bistvo meditacije je, da vi postajate vedno bolj vi.« Pri tem, pravi, ni pretvarjanja. »To ni nikakršen program za dobro počutje, kjer vam povedo: Ustavite se, povohajte rože in vaše življenje bo lepše. To prihaja iz vaše notranjosti. Začeti se mora globoko notri in rasti in rasti in rasti. Potem se začnejo stvari v resnici spreminjati.«
Lynch se v ideje, ki se mu porajajo, zaljublja in jim sledi, da ga peljejo, kamor hočejo. »Preprosto delajte stvari, v katere ste se zaljubili; nikoli pa ne morete natančno vedeti, kaj se bo zgodilo.« Na polju razširjene zavesti je dovolj prostora za vsa nasprotja, za svetlobo in temo, za transcendenco in posvetnost. Zato Lynch z enakim zanosom piše o duhovnih uvidih kot o svoji mali digitalni kameri ali mimobežnem klepetu z igralci. Nekatera poglavja delujejo esejistično, nekatera so zakulisne filmske zgodbe, nekatera odštekani haikuji. Poglavje Škatla in ključ je recimo en sam stavek in ta stavek se glasi: »Nimam pojma, kaj je to.«
 |
