|
EVA & REAL RAEL
Svet se je zgrozil in stresel, ko se je rodila Eva. Lepo ime, lep otrok, toda klon. Produkt najbolj umetne izmed umetnih oploditev, strah in trepet Vatikana, krščanske desnice in moralne večine. Šit, si je rekel papež, ki je ravno dobro prespal vse tiste pedofilske škandale, s katerimi ga je lani pogostila ameriška katoliška cerkev, in ki je že mislil, da je iz hudega ven. Lahko si mislite, kako šokiran je bil, ko so mu sporočili, da so dali prvemu kloniranemu bitju biblično ime in da se je rodilo 26. decembra, tako rekoč na Božič, ko so kristjani širom sveta praznovali rojstvo Jezusa Kristusa. Če bi imel papež dostop do Eve, bi kakopak najprej pogledal, če ima na glavi tri šestice. Hej, da ni slučajno Antikrist, Satanov koncept. Mora biti. Tako jo je namreč dojel Vatikan. Le zakaj ne, huh: 26. decembra 2002 je Jezušček dobil konkurenco - rodilo se je pač novo biblično bitje. Da bo dobilo mitske dimenzije in da bo adventni čas poslej vedno tudi priprava na praznovanje njegovega rojstva, ni nobenega dvoma, kakor tudi ni nobenega dvoma, da ga bodo sprejeli le tisti, ki verjamejo v kloniranje in ki etiko razumejo malce bolj pogansko. In da bi bila ironija popolna, je bila Eva – to ultimativno pogansko bitje – spočeta brezmadežno. Okej, umetno, biogenetsko, inženirsko. Kot Jezus, ne. Je Eva s svojim "drugim prihodom" ogrozila Božič? Ne, prej narobe – Eva je Božič povezala z njegovimi zatajenimi, potlačenimi koreninami. Božič je bil namreč prej – pred mnogimi, davnimi leti – poganski praznik.
Eva je prestrašila krščansko desnico (ha, svarili smo vas pred darwinizmom!), stare novolevičarske prognostike (kapitalizem in potrošniška mentaliteta sta tako podivjali, da bo mogoče otroke kmalu kupiti v supermarketu!) in bioetično znanstveno komuno (to je nevarno, to ni etično!), obenem pa je krepko zasolila fantazijo tistih, ki so pred leti - tik pred nastopom novega milenija - predli o "koncu znanosti" (John Horgan), "koncu zgodovine" (Francis Fukuyama) in "koncu narave" (Bill McKibben). Vsaj tako se zdi na prvi pogled: prvi klonirani otrok je znanost spremenil v science-fiction ... prvi klonirani otrok je svet butnil v novo "leto nič", ki obenem pomeni konec človeške zgodovine ... prvi klonirani otrok ni "naravno bitje", ampak je naravo postavil v oklepaj. Če dodate še apokaliptične podtone in metafizično tesnobo, s katero je Eva oblila civilizacijo, pa strahove, da je kloniranje le nadaljevanje nacistične evgenike, in dileme "umetne inteligence", ki jih je Spielberg povzel v filmu A. I. (robot hoče postati "real boy"), potem prvo kloniranje človeškega bitja s filozofskega vidika ni ravno antiklimaks, bolje rečeno, ni tak antiklimaks, kot so bila po Darwinu (nastanek vrst z naravnim izborom) in Mendlu (zakonitosti dedovanja) druga "biološka odkritja".
V očeh nekaterih se znanost, narava in zgodovina s kloniranjem človeka končajo – no, v očeh drugih pa se znanost, narava in zgodovina s kloniranjem človeka šele začnejo. Hej, vprašajte raeljance, ki so na začetku novega leta, le nekaj dni po rojstvu Eve, sporočili, da so tudi oni – "nekje v Evropi" – klonirali človeško bitje. Ne, raeljanski klon ni sad "čutne meditacije", zelo popularne raeljanske tehnike, ampak je bil koncipiran povsem znanstveno, laboratorijsko, hja, kot Eva. Projekt je – v spregi z biokemiki, genetiki, ginekologi ipd. – furala dr. Brigitte Boissellier, nekdanja profesorica biokemije na kolidžu Hamilton (New York), zdaj šefica firme Clonaid ter ponosna in fanatična raeljanka. Da so se kloniranja človeškega bitja oprijeli prav raeljanci in da se jim je zdelo kloniranje nekaj urgentnega, ne preseneča: kot namreč veste, so raeljanci bolj ali manj ufološka, rahlo shizofrenična, vidno paranoična in zelo eklektična sekta z mesijanskim kompleksom, ki verjame, da so življenje na Zemlji ustvarila artistična, seksi zunajzemeljska bitja (Elohim), ki so si s to kreacijo pridobila večnost, nesmrtnost. In za raeljance, ki podpirajo progres, seksualno eksperimentiranje, feminizem, strpnost in "parade ponosa" in ki dajo veliko na holistično hrano, zdravje in make-up, da bi bili bližje svojemu kreatorju, svojim čutom, svojemu smislu za estetiko in večnosti (oh, in Petru Panu), je kloniranje ključ, ki odpira vrata nesmrtnosti.
Raeljanci sicer vztrajajo, da je človeški genom preveč sofisticiran, da bi lahko nastal po naključju, in da bodo v Jeruzalemu zgradili "tretji tempelj", neke sorte ambasado zunajzemeljskih bitij, ni pa jasno, zakaj si morajo nesmrtnost zagotoviti še enkrat. A po drugi strani, tudi nesmrtnost je očitno le še produkt – že jutri jo bo mogoče kupiti v supermarketu. Sinergija ... mrežni marketing ... franšiziranje ... interaktivnost. Razumete, ne: kloniranje je dobro za nesmrtnost. Tako kot so filmi dobri za prodajanje soundtrackov in igrač. In tako kot je otroška igrača "Harry Potter Nimbus 2000 Broom" dober za masturbiranje – dolg je, lepo gre med noge, in hej, vibrira.
 |
